POČITNICE

19. julij 2007

Dragi dnevnik!

 

Pa je le prišel tisti dolgo pričakovani čas, ko se lahko v miru zleknem na kavč in pozabim na vsakdanje šolske obveznosti. S prazno glavo zrem v strop in mislim na nič. In še malo sedim... in potem še malo. Presedem se pred računalnik. Preverim elektronsko pošto, pogledam kaj je novega na nekaterih spletnih straneh... Presedem se na kavč. Berem knjigo. Kosilo. Še malo na internet...in že je tu večerja... Film.. Postelja. In tako naslednji dan. In še naslednji.

In potem? Potem me začne tam nekje globoko...nekaj zbadati. Ah, spet ti. Ravno, ko te je najmanj treba. Moja vest, namreč. In sedaj, kaj sedaj? Čas za spremembo? Da. Čas za spremembo.

 

Matematike sem se sicer letos odkrižala. A vseeno, nekaj osnovnošolskih računov...? Počitnice so se zame začele...24. junija. Končale se bodo 30. septembra. Trajale bodo 99 dni, kar je 2376 ur. Če sem pridna in tretjino dneva prespim, mi ostane 1584 ur. In kaj z njimi? Naj jih kar tako zapravim? Ali ni vsaka izmed njih preveč dragocena? In ali ne bom nekoč odgovarjala za vsako izmed njih?

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Kaj, ko bi danes pustila ob strani tisti "ne da se mi"? Pogledala okrog sebe in opazila koga ki me morda potrebuje? Se odpravila na duhovne vaje ali tabor? Naredila ta dan drugačen od včerajšnjega? Da bi zvečer, ko ležem, zaspala brez groznega občutka, da je zdrsnil mimo mene še en dan?

 

Kako lahko ga je tako prelenariti... In kako ostane potem prazen. Zgodilo se je že, da so počitnice tako spolzele mimo mene. Če se jim sploh lahko reče počitnice, ker na nek način utrujajo. Kako zelo pa lahko poživlja delo za druge, tudi če zvečer kar padeš v posteljo... Kaj naj torej storim s tistimi 1584 urami...? Obrnem pogled k Zgledu in ga poskušam posnemati v darovanju za bližnjega. Ter živim, zares živim.

 

In po tem morda tudi ne bo pustilo take praznine, če se odločim... malce... poležati na plaži... kakšen dan ali dva v poletju... s pogledom na morje... v objemu toplega sonca... kot kratek vdih pred novim korakom.

A-lenčica

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Počitnice... to je težko pričakovan čas vseh šolarjev. No, ne ravno vseh, vendar večine pa, saj je to čas, ko nam ni treba v šolo, čas ko lahko spimo dolgo v dopoldan in dneve preživljamo po lastni volji. Prosti čas, ki ga imamo med počitnicami veliko, porabimo na različne načine.

 

Nekateri gredo s starši na morje ali v hribe, nekateri si privoščijo potovanja, spet drugi se udeležijo različnih taborov, kampov, oratorijev, izletov in še bi lahko naštevali. Nekateri pa preživijo počitnice doma, se rolajo, vozijo s kolesom, gredo na obisk k babici, bratrancem, prijateljem… Med počitnicami se imamo ponavadi fajn, saj počnemo stvari, ki nas razveseljujejo, stvari ob katerih uživamo in se imamo lepo. Skoraj vedno smo tudi v družbi ljudi, ki nas imajo radi in s katerimi radi delimo lepe trenutke.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Ob koncu počitnic potem pripovedujemo prijateljem in znancem, kaj vse smo doživeli, kaj vse smo se naučili, pa tudi kaj vse smo ušpičili in tako poskrbeli, da so te bile zanimivejše in veselejše.

Vendar kjerkoli smo in čeprav je počitniški čas, je pomembno, da ne pozabimo na Boga. Lepo je, da se na morju udeležimo svete maše, da ne pozabimo na večerno molitev in da se obračamo nanj s prošnjo in zahvalo po vsakem lepem preživelem dnevu.

Ker On je vedno z nami in nas varuje. Je naš prijatelj, naša moč, upanje, zaupanje, naš mir.

Ines Vodopivec

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

Počitnice so čas, ko se sprostim in uživam, pa naj bo to na morju, v hribih ali doma. Takrat poskrbim za svoje dobro počutje, telesno in duševno. Malo popazim, kaj jem, grem na jutranji tek ali preplavam nekaj dolžin več - to je za telo stoodstotno koristno. Ko se udeležim še poletnih duhovnih vaj ali pa grem brez izgovorov »se mi ne da« k nedeljski maši ter se včasih vprašam »Kaj mi pomeni vera?«, »Kdo je zame Bog?«, pa poskrbim tudi za dušo.

Sara Hrovatin

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

 

<<< nazaj