Misijonska skupina Pridi v Trstu

26. oktober 2007

Bilo nas je komaj šest, ki smo se letošnje leto podali v Trst na ulično misijonarjenje, a kot se je izkazalo ni pomembna kvantiteta, ampak naša dobra volja, veselje in pripravljenost, da se podamo med ljudi in jim s pesmijo polepšamo dan ter obenem zberemo nekaj denarja za pomoč albanskim otrokom.

Kot že dve leti prej so nas tudi tokrat prijazno sprejeli klaretinci, pri katerih smo bivali. Sicer nam je sprva nagajalo vreme in smo peli v dežju, a v naslednjih dneh smo kljub hladu polni energije oznanjali in prepevali ob spremljavi kitare, bobnčkov in tamburina, da se iskreče otroške oči kar niso mogle odlepiti od nas. Otrokom smo delili  balone, mimoidočim pa listke z Božjo besedo. Odziv ljudi je bil različen, mnogo se jih je ustavilo, prisluhnilo in nasmehnilo, nekateri pa so samo mimogrede darovali denar. Imeli smo tudi priložnost pomagati ljudem v stiski, ki so se obrnili na nas.

 

 

Foto: Misijonska skupina Pridi

 

 

Poleg dejavnosti na ulici, smo skupaj družabno preživljali čas ter razmišljali o potopu, ki ga je Bog poslal na zemljo v času Noeta in Noetov odziv nanj. V teh nekaj dneh smo postali študentje arhitekture in tudi mi smo se pripravljali na potop, tako da smo gradili ladjo in zbirali živali. Do potopa je prišlo zadnji dan, v nedeljo, a mi smo se nanj v prejšnjih dneh tudi duhovno pripravili.

 

 

Foto: Misijonska skupina Pridi

 

Misijonski dnevi nam prinašajo poleg smeha, druženja in petja tudi priložnost za duhovno rast, sklepanje novih prijateljstev ter odkrivanje svojega poslanstva na svetu. Kdo ve, morda pa bo nekdo od nas začutil klic za misijonarjenje drugod po svetu in bo del svojega življenja namenil temu? Skrivnostna so pota Gospodova. :)

Mojca

 

 

Foto: Misijonska skupina Pridi

 

 

Dobrih 10 dni je že minilo, odkar se je letošnja Tržaška ekipa z osmimi člani podala na pot v Trst. To smo bili Mateja, Mojca, Mojca,  jaz, Kristina, Klemen, Simon (naš duhovni asistent, ki nas je čez en dan zapustil) in seveda Jezus. Kljub temu, da smo imeli veliko pomislekov glede težavnosti petja v tako majhni zasedbi (ponavadi nas je 13), problem je bil tudi, da se ni nobeden izmed nas znal tekoče pogovarjat Italijansko, skrbelo pa nas je tudi, kako bo z duhovnostjo, saj nas je čez en dan naš duhovni asistent Simon zapustil, a za vse te dvome in probleme je  poskrbel naš osmi potnik.

Izkušnja uličnega misijona je zagotovo nekaj posebnega, saj tu ne gre le za končno denarno pomoč albanski sirotišnici, ampak predvsem osebno rast v odnosu z Njim. Gre za to, da si pri petju na ulici izpostavljen vsem kritikam, komentarjem in pogledom mimoidočim. Mnogi mislijo, da smo sleparji, mnogi nas ne opazijo, še več se jih tako pretvarja, mnogo ljudi ima zbadljive komentarje in poglede, ampak bistveno pa je to, da se mnogo ljudi ustavi, se nasmehne, mnogo otrok pleše pred nami ali kar z nami, mnogo jih oponaša naše gibe. Kako so srečni, ko jih razveseliš s tako drobno stvarjo, kot je navaden pisan balin ali bombon. In tako so nekateri odrasli srečni, ko jim stisneš v roko zvit listek z Božjo besedo. Prav v teh situacijah res vidiš, kako je Bog navzoč v vsakem človeku.

Tako se nam je zgodilo letos, da smo peli na ulici, okoli nas pa se je nabralo nekaj ljudi. Med njimi je bila tudi neka gospa, ki nas je že nekaj časa z zanimanjem poslušala, kar naenkrat pa je planila v solze in nobeden od nas ni vedel, zakaj. Pred kratkim ji je namreč umrl brat, in zdaj se je počutila zelo osamljeno. Mogoče bi v taki situaciji nekateri od nas šli k psihiatru, nekateri bi šli k prijatelju, mnogi k sorodniku. Mogoče ta ženska ni imela nikogar izmed njih, je pa srečala nas, ki smo ji bili zaradi ulične preprostosti dovolj blizu, da nam je zaupala svojo bolečino.
Tudi v takih in podobnih situacijah nam je dajal Bog priložnost, da se zbližamo z tako med sabo, kot z Njim in vsaj zase lahko rečem, da mi je oboje kar dobro uspelo in sem res hvaležen našemu osmemu potniku, da si je v teh dneh vzel čas in odšel z nami v Trst, kjer nam je pomagal pri mnogih težavah, brez Njega zagotovo ne bi bilo enako.

Matjaž Krnc

 

 

<<< nazaj