DUHOVNE VAJE V TIŠINI

Duhovne vaje v tišini so nenadomestljiva in neponovljiva priložnost, da se človek v vsej naglici in zahtevah sveta malo ustavi in si vzame čas za Boga in zase. Lepa narava, spokojnost, odlično vodstvo in organizacija še dodatno pripomoreta, da lahko v polnosti prisluhneš Božjemu glasu v sebi. Mir, ki ga najdeš v molitvi; bogastvo Božje besede; mravljinci, ko začutiš Božjo vseobsegajočo ljubezen in odpuščanje; tišina, ki glasno govori... Vsega tega ni mogoče opisati z besedami. To je treba doživeti in začutiti. Tako ostaja v meni nekaj svetlega in lepega, česar niti posamezne neprijetnosti niso mogle in ne morejo izničiti.

(L.)

ISKANJE

Ko je srce pretežko, da bi ljubilo,
ko oči ne izžarevajo ne sreče, ne veselja,
ko postane dan enak dnevu v pusti, vsakdanji sivini,
ko si ne upaš reči ne DA, ne NE,
ko vse postane mlačno za izpljunit.

Takrat pojdi v samoto
in si poišči v svojih globinah SVET TRENUTEK,
za katerega je vredno živeti.

Na duhovnih vajah najdem mir in tišino za srečanje s seboj in Božjim v sebi. Na teh duhovnih vajah se mi je Gospod približal s svojo Ljubeznijo in mi odstrl pot trpljenja in križanja v "svetem trenutku", ki ostaja v meni kot spremenjeno doživljanje križa. Če se je prej v meni vse vrtelo okoli teže greha in občutij krivde, me sedaj Kristus s križa objema s svojo ljubeznijo in mi pripoveduje: "Rad te imam takšno kot si!" To je globoko čutenje, ki seže globlje od prej naučenega, sprejetega, ali v zgodnjem otroštvu doživetega. Zato bo ostalo kot dar Božje milosti.

Kako se to dogaja?

Vse se zgodi postopno - s pripravo, vstopanjem, ki jo vodi voditelj na skupnih srečanjih 2-krat dnevno, največ pa na osebnem pogovoru, kjer doživim sprejemanje moje poti, dragocenost in njeno enkratnost, ki se je ne primerja, temveč vodi v zame pomemben korak naprej na poti duhovnega življenja. Vsakič sproti me preseneča tudi izkušnja spovedi, ki ni le golo ponavljanje enih in istih grehov, temveč je odkritje, kje v sebi sem v obrambni drži in zato ne spustim blizu Božji Ljubezni, ki mi ponuja še nekaj boljšega.

Po duhovnih vajah ostajajo lepši in toplejši odnosi z najbližjimi, ostaja posebno blagoslovljen postni čas z več moči zase, za druge.

(M.)

Duhovnih vaj se udeležujem že vrsto let, zlasti tedaj, kadar je treba nekaj starega zaključiti in se podati  v  novo. Življenje  mi  prinaša s seboj obilico lepih, a tudi temnih dni, ki vsi zapustijo v meni sledi. Včasih že toliko, da se je kar težko znajti med njimi in jih urediti. Takrat mi duhovni vodja priporoča duhovne vaje, čas, kjer se popolnoma poglobim vase, v tišino in ob lepotah narave poglobim stik sama s seboj in z Bogom, se še bolj zavem svojih korenin in zaveze, ki sem jo sklenila z Bogom.

Najraje imam duhovne vaje v tišini, saj sem tako vedno le sama s seboj, izključim zunanje »sodelavce«,  ki me v življenju ne vodijo ravno vedno po ravnih poteh. Tu, v tišini, prisluhnem sebi, ob evangelijih se z Božjo pomočjo zavem vrednot  življenja. Sprostim ustvarjalne energije, pozabim na zamere, odpustim in izročim Bogu vse, kar je v nekem obdobju bolečega in neprijetnega in čutim, kako me Bog sprejme z ljubeznijo in mi pokaže  pravo pot. Polna ljubezni se zavem, da jo moram pokloniti še komu, ki jo morda potrebuje.  Duhovni vodja nas ob pogovorih predvsem posluša in zdi se mi, da je to najlepše, kar lahko pričakujem, saj smo v svetu vsi tako polni sami sebe, da pogosto ne znamo prisluhniti drugim. Ob glasbi je kosilo užitek, v tišini je dragocen vsak dan in resnično štejem trenutke, ko mi ob čudoviti naravi jemlje  dih in če velja, da ravno ti trenutki podaljšajo in bogatijo življenje, potem vem, da bo moje življenje dolgo in dragoceno. Ob zavedanju o prisotnosti Boga v mojem življenju sem se osvobodila strahu, saj vem, da se mi niti las ne bo skrivil brez Božje volje. In se ne neham zahvaljevati Bogu.

(M.)

<<< nazaj