Za kristjana je najpomembnejši čas v letu postni čas, seveda če pozna njegov pomen za življenje.
Svet je poln stvari, ki nas zavajajo in odvračajo od dobrega: vsiljive reklame, internet, televizija … Navajajo nas na poti, bližnjice, ki naj bi bile kratke in lahke.
A vsak človek v svojem življenju prej ali slej spozna, da to ni mogoče. Še posebej nazorno nas na to opozarja Jezus Kristus. Vabi nas, da nosimo svoje križe v življenju za njim in se kdaj pa kdaj odpovemo kakšni stvari.
Postni čas je pomemben, da začnemo poglobljeno premišljati o sebi. Življenje je vendar prekratko, da se ne bi ozrli in ustavili ob sočloveku – človeku - ki nam lahko podari ljubezen. To je vendar največje darilo, ki ga lahko prejmemo v življenju. Kariero si je bolj ali manj lahko ustvariti, a graditi dobre odnose je veliko težje. Še kako težko pa se je naučiti biti odprt in pozoren … To je posebna veščina, ki se je ni enostavno naučiti, če je v otroštvu ne dobimo v zgled.
Razumeti človeka v celoti ni uspelo še nobeni znanosti. Za razumevanje ljudi okoli nas ni splošno veljavne definicije, ki bi veljala za vsakogar. Gotovo to sploh ni mogoče, je pa lahko že poskušanje naš cilj. Prav v tem je bistvo postnega časa. Si vzeti čas zase in za druge, ne biti suženj naglice in živeti polno življenje. Kaj je polno življenje? Pravzaprav to pomeni biti skromen in zadovoljen, pomeni biti radodaren in nesebičen, pozoren in razumevajoč, pomeni biti človek majhnih pričakovanj ter pozornih dejanj. Pomeni, da ljubiš. Ljubezen je ključ do boljšega danes in boljšega jutri.
Foto: KŠC Sinaj
Materialno bogastvo je stvar, ki nezavedno in kar čez noč skopni in izgine. Ne zagotavlja nam notranjega miru, občutka varnosti, pozornosti, dolgotrajne sreče. Stvari nam ne morajo dati ljubezni. To bi bilo vendar preenostavno, zahtevalo bi premalo našega truda ter premalo našega srca.
S tem, ko se v postu odpovemo mesu, alkoholu, sladkarijam, televiziji in drugim rečem, je velik smisel. Daje nam spoznanje, kar pravzaprav človek je in kaj je tisto, kar potrebuje za življenje. Malo je teh stvari.
Tamara Šadl (3.d, Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška)
Foto: KŠC Sinaj
Zame je postni čas več kot le 40 dni trajajoče obdobje odpovedi nečemu pred veliko nočjo. Na pepelnico med obredom pepelenja duhovnik izgovarja besede: »Spreobrni se in veruj evangeliju«.
Spominjajo nas na to, da bi naj živeli po evangeliju. Evangelij pa pomeni veselo oznanilo. Torej naj tisti, ki se posti, ne nosi žalostnega obraza ampak veselega, saj se v tem času odpovedujemo navadam, ki so postale razvade, da bi imeli več časa za svojo duhovno rast in za soljudi. Lani je bila zame težka odpoved sodelovanju na enem izmed forumov, kjer sem živahno sodelovala v razpravah in zato včasih »zabila« kar lep del časa. Ob začetku posta sem se odločila, da moram dati temu slovo. Prvi teden je bilo zelo težko, saj me je kar naprej mikalo brati, kaj so napisali drugi o neki zanimivi temi. Uspelo mi je premagati najhujšo radovednost in nato ni bilo več težko zdržati do velike noči. Nekega dne v velikonočni osmini sem se zavedla, da se je moja postna odpoved že končala, a se mi forum ni zdel več zanimiv.
Takrat sem ugotovila, kaj pomeni biti svoboden … da lahko srečno živiš brez stvari, za katere se ti je prej zdelo, da je brez njih dan nepopoln. Zato je zame post res milostni čas, čas rešitve, ko greš z Božjo pomočjo – s pomočjo Boga, ki bi lahko gospodoval vsemu, a se je ponižal do križa - preko tega, kar je tvoj križ v odnosu do Boga, sebe in drugih. Ko postaneš svoboden v pravem pomenu besede, nisi več ujetnik skušnjave osamljene sebičnosti, ampak začneš biti dostopen za druge – ljudi in stvari, ki te osrečujejo, brez da bi te naredile odvisnega.
Irena (KŠC Sinaj)