Osebno vodene duhovne vaje v tišini

4. maj 2009

"Vem,  komu sem veroval" je vsak dan bolj močno in prepričljivo odmevalo v srcih devetih fantov in deklet, ki so se za štiri dni umaknili iz vrveža vsakdanjega življenja.



V tišino je nekatere vodila želja, da bi se globlje srečali z Bogom, drugi so se želeli pobliže srečati s seboj ali  se preprosto malo notranje umiriti, spet drugi so želeli prisluhniti Božji besedi, nekateri pa so iskali odgovor o smislu svojega življenja: kje je njihovo mesto, kakšen je Božji načrt za njihovo življenje in kam jih v življenju kliče Bog.


 
Že prvi večer smo daleč stran od vsakdanjega vrveža - sredi gozda v Leničevem domu na Dolenjskem, potonili v globoko tišino. Vsak od nas se je z željami in pričakovanji, strahovi in upanji, radostmi, stiskami in ranami, ki jih je nosil s seboj vrgel pred Jezusa v Najsvetejšem.

 

 

Foto: s. Štefka Klemen

 


Res smo imeli milost (beri dar), da smo imeli vse dni med nami Jezusa. No, saj v začetku ne gre tako enostavno, potem pa je odpiranje vse lažje in Jezus lahko vstopi v srce!


 
Znova in znova je vsak od nas prihajal in se izpostavljal temu Božjemu soncu. Ne boste verjeli, kako močno TO SONCE (beri JEZUS), greje in zdravi, osvobaja in razveseljuje... in kako živa in učinkovita je njegova beseda, ko spregovori na srce. Razsvetli pot, dvigne potrtega, hrani in krepi, vodi k bistvu, tolaži in navdihuje, odkriva Božje načrte... preprosto daje življenje! Vse to in še veliko več, smo v teh dneh v globini bitja okušali vsi: udeleženci in jaz, ki sem jih spremljala.

 

 

Foto: s. Štefka Klemen


 
Ko gledamo, kako čudovite stvari nam je storil Gospod, se srce pridružuje hvalnici stvarstva, radostno poje Očetu in Sinu in Svetemu Duhu in želi povedati tudi vam: "Zame je storil čudeže, enako bo storil za vas!"
s. Štefka Klemen

Foto: Marjan S.

 

 

<<< nazaj