Večer ustvarjalnosti

9. maj 2008

NAVDIH

 

Navdih je neka čudna stvar -
prileti in v mislih prepih naredi.
Potem pa sestavljaš in pospravljaš,
rime zlagaš in nastavljaš,
brišeš prah iz lirike duše,
prhaš blazine talenta
in delaš seznam notranjih strasti.

 

Navdih vse prevetri.
Skrite besede priplavajo na plan
ovite v pajčolane zatrtih čustev
in ti poplesavajo pred očmi.
Loviš jih, da bi jih zopet skril,
a so prehitre.
Zvijejo se v klobčič in čakajo,
da se iz njih splete pesem.

 

Nato se zopet vse umiri,
vse najde svoje mesto
in navdih kot sonce olajšanja naprej živi.
Vse do naslednje burje.

(Danijela)

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Brez lastne ustvarjalnosti postane človekovo srce puščobno, ostaja le zatočišče v zunanjosti, kjer pa hitro končamo kot potrošniki produktov na trgu. Segati po enem ali drugem TV kanalu, obsedeti pred računalnikom ali internetom – to ni vredno mladega človeka, ki zmore biti osebno ustvarjalen. Koliko naše lastne ustvarjalnosti ubije potrošni sistem! Gledamo TV in mislimo, da sme nastopiti pred javnostjo le zvezda, le super usposobljen človek. Ker pa nisem kot zvezde na TV, pa se ne premaknem iz sedeža opazovalca. In to je obubožanje.

 

Ustvarjanje, kreativnost: ne gre le za vrhunsko ustvarjanje, vstopanje v medijski prostor, zabeleženost v časopisih pod Umetniško kritiko, da bi me poznali umetnostni kritiki. Ustvarjanje je način življenja, drža. In če bo nekaj tega, bomo znali v svojih družinah pripraviti praznovanja, posebne trenutke, ki dajejo okus življenju. In če vemo kaj hočemo zares v življenju, če vemo za kaj se ima smisel truditi, potem bo življenje res imelo lahko poln okus.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Ko v nas zaživi žalost, ljubezen, veselje, strah, bolečina, negotovost, … - tedaj je risba, zvok, glas, pisalo sredstvo, da se prelije na papir, list, v odnose, v komunikacijo. Da ne ostane zaprto. To daje okus bivanju, dnevom. In ko se srce osuši, takrat lahko roka seže po zapiskih, risbah, skicah, glasbi, zvoku in ta daje novo luč, okus, barvo. To je skrivnost človeka, srca, osebe, življenja.

Tako pride del nas na plano in to komuniciramo drugim. In življenje je na ta način drugačno, notranje transformirano. To je skrivnost Stvarnika, Božje skrivnostnosti, osebnega jedra, pečata, ki ga nosi vsakdo in je drugačen ter neponovljiv.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Zato se zelo veselim tega večera. Veselim, da bomo lahko prisluhnili nekaterim, ki jim je dan dar petja, igranja, branja, pisanja poezije, fotografiranja, risanja, ročnih spretnosti. Veselim, da si vzamemo čas za tako druženje. Veselim, ko vidim, da smo nekaj sposobni ustvariti. Tudi če ne bo perfektno, je neprimerno več kot pa le biti potrošniki dogodkov, ki jih imamo na tržišču.

Upati tvegati, se izpostaviti – to je pot ponižnosti in to je res korak naprej.
Vsem nam želim bogat večer.

Začetni nagovor p. Milana, študentskega duhovnika

 

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

 

PRINAŠALEC ŽIVLJENJA

 

Zaman na široko razpiram oči,
da bi ugledala dih jemajoče stvari –
vidim le privajeno mi vsakdanjost,
katere del sem tudi jaz.

 

A ta ustaljena monotonost v hipu se razbije,
čim se Prinašalec življenja približuje:
On, ki poln raznih je domislic,
On, ki more vsak dan drugačen od poprejšnjega napraviti,
On, ki je razgledan bolj kot vsi naši priročniki in enciklopedije,
On, ki je vešč vseh vzgojnih prijemov,
On, ki piše zakonitosti in vse razume,
za namenček pa ga odlikuje še izreden smisel za humor…

 

Njemu nikdar ni dolgčas,
njegovo budno oko neumorno zre na nas,
vedno vse stori, kar je potrebno,
da nam je bivanje prijetno.

 

Včasih le pusti nas same,
da bi videl, kako se kaj znajdemo –
a še poprej nas zaposli
z našimi radostmi in skrbmi.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Voditelja večera sta bila Simon in Anamarija. Sceno so postavile Martina, Anamarija in Kristina, ki so fantom pokazale, kje so mišice in pamet doma.

 

Kljub pripravljenemu scenariju za vodenje, se je večer ustvarjalnosti pričel res kreativno, saj dejansko do zadnje minute nismo vedeli, kdo bo prvi prebil led. Roko v stiski nam je podal Jurij, ki je brenkal na kitaro, nadaljevala je Martina, ki je delala konkurenco na kitari našemu vrlemu dečku Juriju.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

Pesmi so prispevale Danijela, Monika in anonimna pesnica. Monika je ilustrirala s pesmijo, kaj jo navdihuje. Danijela je dokazala, da po študentski čas tudi buri pesniško domišljijo. Anonimna pesnica pa je pogladila obraz malim in velikim.

Likovna delavnica je obrodila sadove, saj je dejansko nastalo kar precej slik. Sodelovale so Martina, Anamarija, Mojca, Natalija, Marjetka, Valerija in Anja.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Stene so se kar šibile pod čudovitim bremenom poslikave na papir. Pasteli, pesek, oglje, barvice, voščenke so narisali vse barve mavrice.

Trio, ki nam jo je zagodel: torej nam je zapel kar tri pesmi, ki so žgečkale ušesa naših poslušalcev. Na pomoč je priskočil, oz. prispel pevski zbor Vdih, ki nam je jemal sapo.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

Da pa je večer bil popoln, niso izostale niti fotografije prikazane s pomočjo projekcije, ki jo je pripravil Gašper. Trenutke lepote so ujeli Monika, Hieronim, Anamarija, Gašper in Mateja.

Večer je zaokrožil pater Milan, ki je prispeval s humorjem, ki ga pri našem študentskem duhovniku nikoli ne manjka, saj njegove besede vedno začinijo dogajanje z otroško iskrenostjo.

Anamarija

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

SREČANJE Z NJENO KNJIGO

 

Prišla je čisto potiho,
počasi je postajala opazna,
njena skrivnostnost
je privlačila,
radovedni pogledi
so se obračali za njo,
ona pa,
kot da s tega ni sveta.
Tako je bila zamišljena,
da ni več zaznavala
stvari in ljudi
okrog sebe.
Vso jo je prevevalo slo,
sladkost pričakovanja,
kaj bo,
ko bo vstopila v njo
in ji dovolila,
da se je dotakne
nežno, kot vedno…
To srečanje bo ostalo nepozabno,
zagotovo jo bo še dolgo
spremljalo
novo utripanje srca
v novem spoznanju
metafizičnosti sveta.

 

 

 

 

 

<<< nazaj