Novo leto na Ojstrici

8. januar 2008

Letos smo se tik pred zaključkom starega leta odpravili na Koroško. Malo na počitnice, malo sprovirat sneg, ker ga pri nas nimamo, malo v želji po raziskovanju in novih dogodivščinah. Dvajset mladih je tako preživelo štiri čudovite dni na hribu, sredi gozda, ob pogledu na Koroško in avstrijsko stran.

Drsanje po zamrznjenem jezeru, sankanje po zaledeneli poti, izleti v neznano, sprehod pod zvezdnatim nebom, kuhanje na štedilniku na drva, osamljene kmetije, krave z dolgo dlako, sonce, sneg, prijateljstvo, toplina, smeh, potrpežljivost, kitara,… so le nekateri drobci, le nekateri zakladi, ki so te štiri dni bogatili naša srca. Vsak dan nekaj novega, vsak dan nova dogodivščina, vsak dan nova pričakovanja in presenečenja.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Silvestersko noč smo pričakali s slovesno večerjo, ob premišljevanju, pogovoru in igrah. Po zdravici je sledil še ognjemet, potem pa petje do treh zjutraj, oziroma dokler kitara ni ostala brez dveh strun. Najpogumnejši so vztrajali do šestih zjutraj in tako ob spominu na minulo poletje preživeto v Peruju, praznovali še perujsko novo leto.
Tina Bizjak

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Tudi Primorci (z gosti iz bolj mrzlih krajev :) ) znamo preživeti nekaj dni na snegu pri precej mrzlih temperaturah. Letošnje leto smo namreč pričakali na Koroškem, natančneje na Ojstrici. Dnevi so bili zelo pestri, polni smeha in koriščenja naravnih danosti (beri: snega). Odpravili smo se na sprehode po bližnjih hribih in se tudi malo zgubili po temi v gozdu. No, sicer smo ves čas (bolj ali manj) videli našo hišico, le vedeli nismo, kako se pride do nje...

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Bolje nam je šlo z orientacijo, ko so prišle k nam na obisk domačinke in nas odpeljale do koče, pred katero je tudi nogometno - košarkaško igrišče (v tem letnem času seveda polno snega). Takoj ko smo uzrli gol, smo poiskali žogo in začel se je snežni nogomet. Ob omembi tega nogometa se naši prijatelji v Peruju vedno nasmejijo (in si verjetno mislijo, da smo malo nori :) )...

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Nismo pa ves čas le tičali na snegu in ledu, ampak smo se včasih tudi segreli v naši hišici. Malo ob toplih napitkih, malo ob enki, jungle speedu in še kakih igrah (tisti bolj pridni so se greli tudi ob raznih skriptah in zapiskih...). Prav tako smo se malo ozrli v preteklo leto in pogledali tudi naprej. Pri tem nam je bila v pomoč in zgled Marija in odlomki iz Svetega pisma, ki govorijo o njenem življenju. Ob polnoči (po srednjekoroškem času) pa smo si še voščili srečno in blagoslovljeno leto (nekateri pa kar „Feliz año nuevo").

Helena Rebek

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Nekateri so se na Koroško odpravili že v soboto popoldne (29.12.2007). Sam tega nisem uspel storiti, ker sem imel še nekatere opravke, tako da bom popisal le dogajanje od nedelje zjutraj dalje...

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Ko smo po dolgi vožnji prispeli v župnišče, je bil že skorajda čas za nedeljsko mašo, ki jo imajo v teh krajih ob 11h. Vsako jutro je imel bogoslovec  Matevž Vidmar, ki je bil tudi z nami na silvestrovanju, duhovno misel. Moram reči, da mi je bilo pri maši zelo lepo. Tukaj sem prvič začutil, kaj pomeni, če se vsi ljudje med seboj poznajo in so si dobri. To se je pri bogoslužju lepo čutilo. Še posebno je bilo to opazno pri petju, saj je bila cerkvica do vrha napolnjena z ljudskim petjem, ki je prihajalo iz srca.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Sledilo je kosilo. Pohvaliti moram kuharje, saj je bila hrana res izvrstna. Po kosilu smo šli na pohod do bližje planinske koče. Nato je sledila večerja in pogovor s starimi in novimi prijatelji dolgo v noč.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

V ponedeljek smo se šli zjutraj drsati na Ivarčko jezero. Spotoma smo se tudi sprehodili do Vorančeve domačije.  Po kosilu pa je sledil pohod na vzpetino, do Treh križev, s katere se je razlegal čudovit razgled tako na avstrijsko stran kot tudi na Dravograd in ostalo dolino. Zvečer smo se pripravili na praznovanje. Lepo je bilo ob polnoči gledati, kako se je megla pod nami obarvala zdaj v roza, zdaj v modro barvo, spet drugje v zeleno... Še nikoli nisem doživel ognjemeta na tak način. Ko je končal ognjemet je Matevž prijel za kitaro in peli in pogovarjali smo se še dolgo v noč, najpogumnejši vse do jutra.

Naslednji dan smo se, vsi polni vtisov in doživetji, ter srečni da smo spet videli stare prijatelje odšli proti domu.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Članek bi rad izkoristil tudi v zahvalo vsem, ki so se trudili za organizacijo, kuhinjo... Hvala tudi Benjaminu, ki si je program, v dogovoru z vsemi nami sam sproti izmišljeval. Zato je bil le ta izviren in nam vsem zanimiv. Bog lonaj za vse! 

Urban Kobal

 

 

<<< nazaj