DUHOVNE VAJE V OAZI MIRU

18. december 2006

Od 8. - 10. decembra so na Ljubelju v Oazi miru potekale duhovne vaje za mlade z naslovom: "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi".

 

 

Pa poglejmo kako je bilo:

Pripeljem se pred povsem zatemnjeno hišo in enkrat jo obhodim okrog in okrog, preden se mi posveti, kje bi lahko prišla noter. In še takrat, ko vendar najdem vhod, nisem ravno prepričana, da sem prišla prav. Pa vendar sem vstopila in v le s svečkami osvetljeni sprejemnici me pozdravi voditeljstvo vikenda z dodatkom Janeza Krstnika, ki je takoj začel recitirati o tem, kako je on le glas vpijočega v puščavi in da za njim pride nekdo še večji, komur ni vreden odpeti sandal (»To je pa čisto tvoj problem!«).

 

 

Foto: Martin Gregorčič

 

Poslali so me v sobo in ponovno srečanje nekaterih prijateljev na hodniku, ki jih nisem videla že celo večnost, me je spravilo še v boljšo voljo. Program se je začel z večerjo (še kar smo se pojali po zatemnjeni hiši!), ki je bila sesavljena iz medu ter polžev, glist in žab – prav po zgedu Janeza Krstnika! Sledil je spoznavni del programa. V skupinah po 5 smo se z zvezanimi nogami odpravili po hiši iskat voditelje, ki so nam dali vsak po eno nalogo, s katero smo si prislužili delček gesla. Vmes smo morali še odgovarjati na vprašanja z listka, češ da bi se čimbolje spoznali. Naša skupina je ubrala malo svojevrstno tehniko, tako da smo se res temeljito spoznali, obiskali pa smo le 2 točki.

 

 

Foto: Martin Gregorčič

 

Pa vendar smo sestavili geslo teh duhovnih vaj: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.«. To smo še skupaj potrdili, ko smo se ponovno zbrali (brez zvezanih nog). Ob katehezi smo doživeli razsvetljenje in to dobesedno. Sploh se ne čudim, da smo čez vikend tolikokrat peli Sušo - »tvoj sijaj naj zaslepi moje oko!« In nasploh se je na teh dohovnih vajah veliko pelo.

 

 

Foto: Martin Gregorčič

 

Drugi dan nas je prebudil Janez Krstnik z zvoncem (ki je klical »k spreobrnjenju«). Najprej je bila na vrsti »šola svetega pisma« - naučili smo se, kako se išče oz. zapisuje odlomke, nato pa še, kako naj se lotimo branja in premišljevanja Božje besede. Ustavili smo se ob odlomku iz Lukovega evangelija, o Janezu Krstniku seveda. Nato smo s posebno metodo »gričev in dolin« premišljevali o svojem trenutnem položaju, česa smo veseli, česa nas je strah, za kaj smo hvaležni, o čem se odločamo... šele na koncu smo izvedeli, da je bilo slednje pravzaprav priprava na spoved, za katero smo imeli priložnost po kosilu. Sicer pa je popoldanski čas (med spovedovanjem) minil sproščeno, med petjem, raznimi igrami, še posebej priljubljen je bil »osel«, čeprav se na koncu nihče ni spomnil, koliko črk kdo od igralcev že ima.

 

 

Foto: Martin Gregorčič

Po spovedovanju smo po skupinah pripravili mašo. Najbolj zanimiva je bila pridiga, ki je potekala s pomočjo velike kocke. Maši je sledila večerja, med katero so voditelji opozorili, naj si malo zamislimo, kako bi želeli preživeti zadnji večer. Dogovorjeni smo bili, da se v dvorani zberemo ob pol devetih. Vendar se dvorana ni napolnila ne takrat, ne pol ure kasneje, pa tudi po eni uri se »veseli večer« še ni začel. Veliko jih je namreč ostalo po sobah, kjer so imeli individualno zabavo. Proti deseti smo se vendarle vsi zbrali in soglasno sklenili, da bomo večer prebili po skupinah, vsak ob igri, ki mu ustreza, vendarle pa vsi v dvorani. Tako smo se do večerne molitve zabavali s tarokom, jungle speedom, plesom in (seveda spet) z oslom.

 

 

Foto: Martin Gregorčič

 

Večerno molitev smo imeli v kapeli pred Najsvetejšim, ki je bilo izpostavljeno vso noč, na straži pa smo se po trije izmenjavali na pol ure. Ker marsikdo ni odšel spat, dokler ni opravil svoje »straže« (tudi tisti, ki so jo imeli ob 6:30), lahko razumete, da se je ponoči bolj malo spalo. Pa vendar smo se zjutraj pri molitvi zbrali skoraj vsi.

 

Po zajtrku nas je čakala še refleksija. Tudi če sem na prvi pogled dobila vtis, da se je le redko koga kaj prijelo, pa je pričevanje vsakega posebej govorilo drugačno zgodbo. Polni vtisov smo imeli mašo, pri kateri se nam je pridružil tudi dekliški pevski zbor, ki je imel v Oazi miru prav takrat intenzivne pevske vaje. Za tem je bilo treba le še pospraviti po sobah in dvorani. Z žalostjo smo ugotovili, da je duhovnih vaj konec, da moramo po treh dneh domov (čeprav bi z veseljem ostali ves teden).

 

Če povzamem – na duhovnih vajah v Oazi miru (ki je bila, roko na srce, vse prej kot  mirna!) je bilo lepo. Tudi zaradi drobnih malenkosti v obliki prvega snega in sporočilc, ki smo si jih pisali in puščali v nabiralnikih. Veliko truda pa bo verjetno še treba, da bo seme Božje besede, ki smo ga ta konec tedna vsejali v srce, obradilo sadove.

 

Lucija Hrastar

<<< nazaj