Nisem vedel ... a učim se od starejših, učim se od otrok...

10. september 2009

Lahko jo uporabimo za zamašitev lukenj ali namesto vlečne vrvi.  Nanjo se napiše cela pesnitev ali napet roman. Z njo zavijamo darila, si izdelamo obleke za vse priložnosti, brez peke naredimo veliko torto, je krasen pripomoček za različne igre, po potrebi pa nadomesti tudi cunjo.

Vse to in še veliko več, če imamo pri sebi ROLICO PAPIRJA … In prav rolica papirja je bila simbol letošnjega Oratorija Plus, ki se je dogajal 29. avgusta v Ribnici.

 

 

Simbol letošnjega Oratorija Plus – rolica papirja

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Večini poznani oratorij je namenjen osnovnošolskim otrokom in pomeni prijetno preživljanje prostega časa ter privlačno vzgojo za dobre krščanske in splošne človeške vrednote. Oratorij Plus je v svojem bistvu oratorij, ki je prilagojen za malo večje otroke, ki so že vsaj 7 let polnoletni. Če se je navadni oratorij začel že v 19. stoletju sredi Italije, pa je Oratorij Plus svoje korenine pognal pred štirimi leti prav v Ribnici. Namen se ni spremenil – »otrokom« želimo podariti brezskrben dan, hkrati pa se preko iger, pogovora in delavnic učiti en od drugega.

 

»Slaba« vremenska napoved za zadnjo avgustovsko soboto ni zmotila 31-ih mladih animatorjev, ki smo si od začetka julija prizadevali, da pripravimo karseda zanimiv in pester dan. Zjutraj smo polni (tudi sončne) energije pričakali rekordnih 44 odraslih, ki smo jim ob vhodu razdelili majice in izkaznice z njihovimi imeni. Ker na Oratorij Plus ne spuščamo zaspanih, lenih, zdolgočasenih, zarjavelih in še kako drugače zastaranih ljudi, je moral vsak udeleženec prebroditi preizkusni poligon. Preverjali smo njihovo spretnost vijuganja, lovljenja ravnotežja, plezanja čez ograjo in pod vrvjo. Sredi poti jih je pričakal hudo težak kviz, ki ga ni opravil nihče (!), piko na i pa je predstavljalo še prebujanje domišljije, kjer smo zbrali zgoraj naštete ideje o (ne)realni uporabnosti toaletnega papirja. Preživele po uvodni preizkušnji je na župnijskem travniku pričakal oratorijski band, ki je poskrbel, da smo razmigali glave, roke, noge, pa tudi glasilke.

 

 

Vhod na prireditveni prostor ni bilo enostavno premagati.

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

V himni, za naše potrebe smo priredili Adijevo »Jaz ne grem v šolo«, smo prepevali, kako smo hodili v šolo in k verouku, danes pa se v življenju učimo od starejših, od otrok in tudi od Boga, ki nam kaže pravo pot. Vsak velik dogodek ne mine brez dviga zastav in zakaj bi bilo na Oratoriju Plus kaj drugače. Zadonela je Zdravljica, dvignila se je slovenska zastava, ob oratorijski himni smo dvignili še oratorijsko zastavo. V molitvi, ki smo ji dodali nekaj gibov, smo prosili za blagoslov dneva, nato pa odkorakali v mini lutkovno gledališče na prostem. Ogledali smo si odlomek iz Svetega pisma, ki govori o Jezusu, ki je kot deček obiskal tempelj in učil velike duhovnike (Lk 2,41-52). Tokrat so se v zgodbo vrinili tudi kamela, bivši in sedanji ribniški duhovniki ter pop zvezdniki, ki so poskrbeli za smeh gledalcev.

 

 

Skupaj z bandom se je plesalo, skakalo, pelo, …

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Naslov letošnjega Oratorija Plus je bil »Nisem vedel …«, naslanjal pa se je na že omenjen svetopisemski odlomek. Rdeča nit, ki je povezovala vse aktivnosti, je bila vrednota, in sicer učenje, simbol dneva pa je bila rolica papirja, na kateri so naviti nepopisani listi papirja. Udeleženci Oratorija Plus so z belimi majicami predstavljali nepopisane liste, v črno oblečeni animatorji pa smo bili črnilo, ki smo se trudili, da bi na udeležencih pustili čim večji odtis.

 

 

Črnilo, ki se je prelivalo po nepopisanih listih.

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Ali smo bili kot otroci radovedni? Kakšne spomine imamo na šolske dni? Kako se izobražujemo danes? Kaj se lahko učimo od otrok in kaj od starejših? S čim vse smo že popisali naše liste življenja? Na takšna in mnoga druga vprašanja smo iskali odgovore v katehezah, med katerimi je čas, da se v manjših skupinah zaupajo majhne skrivnosti, deli svoje izkušnje in uči iz nasvetov drugih.

 

Po preizkušanju domačih dobrot udeležencev so sledile delavnice, v katerih smo se učili najbolj uporabnih plesov, izdelave ognjičeve kreme, igranja na kitaro in klaviature, spoznavali smo računalnik, izdelovali zmaje in kravate, si okrasili vazico in v barve odeli naš avto Julko.

 

 

Avto Julka pri kozmetičarki.

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Z okusnim kosilom in obvezno kavico smo si nabrali novih moči in že odhiteli v dvorano TVD Partizan, kjer smo v veliki igri nabirali koščke papirja, iz katerih smo morali narediti čim daljšo rolico papirja. Hripavi glasovi, lovljenje sape in potolčena kolena so bili dobri znaki, da smo dali vse od sebe – tako tekmovalci kot navijači.

 

Po razglasitvi rezultatov in vnovičnem vnosu dodatnih kalorij je sledila priprava sodelovanja za sveto mašo. Skupaj z Julko, ki je postala neločljiv del oratorijske družine, smo odšli v Dom starejših občanov. V kapeli smo darovali mašo, v kateri smo se zahvalili za čudovit dan, vse prejete darove, nova prijateljstva in novo osvojena znanja. Nato pa zabavni vrhunec dneva – tek za Julko po ribniških ulicah – ki je privabil začudene poglede mimoidočih, Julka pa je postala filmska zvezda.

 

 

Tek za Julko, ki deluje le še na ročni pogon.

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Ob vrnitvi k župnišču smo med udeležence razdelili kravate, ki so nastale pri eni izmed delavnic, saj se spodobi, da na Valetoran'c – zaključno prireditev Oratorija 2009 Plus – pridemo lepo urejeni. Udeleženci plesne delavnice so s svojim nastopom odprli vsesplošno plesno rajanje. Ni manjkalo ne pijače ne jedače, predvsem pa ne dobre volje.

 

 

»Če hočeš kaj veljati v družbi mladih mož, posezi po kravati in koj najlepši boš.«

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Na zaključku se nam je pridružilo tudi 16 »pravih« otrok, ki so jih starši pripeljali s seboj v varstvo in za katere je bil organiziran ločen celodnevni program. Otroci, stari od 1 do 11 let, so se igrali, barvali pobarvanke, peli, izdelovali zapestnice in se učili biti varuška. Animatorke so zelo pohvalile starejše otroke, ki so jim pomagali pri varstvu najmlajših.

 

 

Za varstvo otrok je bilo poskrbljeno, tako da so bili njihovi starši brez skrbi.

Foto: Agara Vučemilović

 

 

 

Dan je minil prehitro, otroci (mlajši in starejši) so odhajali domov utrujeni, a z zadovoljstvom in nasmehom na obrazu ter obljubili, da se naslednje leto konec avgusta ponovno vidimo. Veseli smo vsakega, ki zbere pogum in se odloči, da bo ta dan namenil zase, da se bo odklopil od vsakdanjih skrbi, da si bo privoščil nekoliko »odklopljen« dan, da se bo prepustil v roke mlajšim. Zatorej naj že sedaj velja vabilo vsem, ki ste ob branju začutili srbenje podplatov, da se nam drugo leto pridružite. Do sedaj morda niste vedeli, sedaj pa zagotovo veste, da se Oratorija 2010 Plus ne splača zamuditi!

Avtorica: Helena Ilc

 

<<< nazaj