Duhovne vaje v tišini za študent(k)e - KŠC Sinaj

9. november 2007

Kančevci, 27. do 31. oktober 2007

V tišini srečati sebe, v dežnih kapljah čutiti dotik Boga in zavedati se smisla bolečine v križanem Jezusu. To je več, kot bi si upal pričakovati. A je možno! (M.)

 

 

Duhovne vaje v tišini pomenijo izstopiti iz okvirjev poznanega, varnega; ter spoznati novo, še bolj gotovo in še bolj pravo smer za naprej. Spet naravnati kompas. (D.)

 

 

Duhovne vaje v tišini… Osvežujoča molitev in bližina Boga. Jasna spoznanja. (T.)

 

 

Duhovne vaje v Kančevcih…hm…Vsak od nas ima drugačne izkušnje. Jaz lahko za sebe rečem, da sem res doživela en mir, notranji mir. Sprva ko sem prišla, sem mislila, da bo to en bau bau, da jaz pa tega res ne bom zdržala… Ampak sploh ni tako! Ni mi žal, da sem šla. Čas je tako zletel, da smo šli naenkrat domov. Dosti svobode smo imeli in imeli smo priložnost umakniti se od vsakdanjika. Če premišljuješ ali bo šel ali ne, ne izgubljaj čas, pojdi! (B.)

 

 

Duhovne vaje sem doživela kot »možnost«, kot ena »vrata«, »prostor« v katerega nekaj položim jaz, nekaj pa Gospod. Vse skupaj pa je lahko zame in lahko odnesem s seboj domov. (H.)

 

 

Na ignacijanskih duhovnih vajah sem bila že četrtič. Ne gre toliko za teden v tišini kot to, da imajo odločitve in spoznanja na teh duhovnih vajah zelo močan vpliv na moje vsakdanje življenje. Vedno zelo očitno čutim in doživim sadove po duhovnih vajah. Dinamika ignacijanskih duhovnih vaj mi je všeč, ker so vodene in je tako preprečeno, da ne zabluzim v nekih zgrešenostih, ampak ohranim smer, ki nekam pripelje. (A.)

 

 

Duhovne vaje v tišini so umetni vakuum, v katerega pride Bog. Bolj sem tiho, več ga je. Tu spoznaš, da je Jezus tisti, ki ne pride »skozi vrata«, ampak je ves čas v sredini srca - pa zato nisi ti nič obrezan, ni te manj, ampak te napravi bolj resničnega. (U.)

 

 

Duhovne vaje so bile srečanje z Gospodom v moji notranjosti. Obljuba, da bo Gospod z menoj na poti, ko bom živela to, kar jaz sem. Spoznala sem svojo smešnost, ko živim po vlogah, lažeh, normah; ko tehtam stvari, ki z vidika večnosti nimajo teže. Sem kot prazna slika z »nobel« okvirjem. Pa nič za to, sem pred Ljubeznijo, ki pravi: 'Še je čas, zbudi se!' Prosim za pogumen korak. (M.)

 

 

Foto: Grehor

 

 

<<< nazaj