30. evropsko srečanje mladih v Ženevi

11. januar 2008

Vsakdo si sam izbere, kako bo preživel novoletne praznike. Nekateri že tedne prej organizirajo velike zabave, drugi si naberejo na kupe filmov, ki si jih bodo ogledali na najdaljšo noč, spet tretji temu ne dajejo nobenega posebnega pomena,…

Obstaja pa še ena možnost, kako preživeti te praznike. Taizejski bratje vsako leto v enem izmed evropskih mest organizirajo evropsko srečanje mladih, pod naslovom »Romanje zaupanja in sprave na zemlji«. Evropska srečanja so priložnost, da mladi teden dni preživijo v skupnosti kristjanov iz vse Evrope in spoznajo življenje v lokalni Cerkvi. Letošnje srečanje je bilo že 30. po vrsti, potekalo pa je od 28. decembra 2007 do 1. januarja 2008 v Ženevi. Udeležili smo se ga tudi nekateri mladi iz Ribnice in okolice.

 

 

Foto: RMS

 

 

V četrtek, 27. decembra, je pozno popoldne odpeljal avtobus izpred ribniške cerkve. Tako se je naše težko pričakovano romanje začelo. Ustavili smo se še v Ljubljani in na Vrhniki, kjer smo zapolnili prosta mesta v avtobusu, nato pa odrinili proti Novi Gorici. V tamkajšnji cerkvi Kristusa Odrešenika smo imeli vsi slovenski romarji sveto mašo za blagoslov našega romanja, ki jo je daroval koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Na koncu smo dobili poseben blagoslov za romarje.

 

 

Foto: RMS

 

 

Nočno vožnjo smo nadaljevali preko Italije, čez predor Mont Blanc (predor je dolg 11.611 m) v Francijo in od tam v Švico do Ženeve, kamor smo prišli v dopoldanskih urah. Mladi iz pripravljalne skupine, ki je v Ženevo odšla par dni pred nami, so nam v sprejemnem centru za Slovence razdelili vse potrebno gradivo (karto Ženeve in mestnega prevoza, kartico za prost prevoz po mestu in obroke, pesmi, molitve, pismo iz Taizeja) in nas razdelili po župnijah.

 

 

Foto: RMS

 

 

Naša skupina, ki je štela 10 članov (med njimi tudi ribniški in črnomaljski kaplan), se je z vso prtljago odpravila nekoliko ven iz mesta do župnije Kristusa Kralja (Christ-Roi). Sprejeli so nas gostoljubni gostitelji in polna miza dobrot, na katero smo planili kot lačni volkovi. Ko smo se potešili prvo lakoto, so nam predstavili program v župniji, razdelili smo se v pogovorne skupine, nato pa je vsak od nas (po dva ali trije skupaj) dobil svojo novo družinico, pri kateri je stanoval v času evropskega srečanja. Za ta srečanja je namreč v navadi, da romarje sprejmejo ali posamezne družine (kot je bilo v našem primeru) ali pa so nastanjeni v skupnih prostorih (šole, župnišča,…). Gostiteljske družine romarjem nudijo prenočišče, vsakdanji zajtrk ter kosilo na novega leta dan.

 

 

Foto: RMS

 

 

 

Kako je minil en povprečen dan na evropskem srečanju:

- vstajanje relativno zgodaj (7:00–7:30)

- zajtrk pri družini gostiteljici

- dopoldanske molitve v župniji (v župniji so vedno nastanjeni mladi iz različnih držav: v naši župniji so bili še Francozi, Belgijski, Srbi, Poljaki, Črnogorci, Romuni in domačini)

- delo v skupinah – multinacionalne pogovorne skupine, kjer smo se pogovarjali o različnosti, ki lahko razmejuje ali pa bogati, o spravi, o svojih izkušnjah…

 

 

Foto: RMS

 

 

- kosilo (12:00–13:00) na skupnem prostoru Palexpo (Palexpo je nekakšno sejmišče oz. velikanske dvorane – podobno našemu Gospodarskemu razstavišču)

- opoldanske molitve (13:15–14:00) na Palexpu (v hali nas je bilo zbranih 40.000 mladih iz vse Evrope in tudi od drugod)

- popoldne si lahko izkoristil za ogled mesta ali pa se udeležil številnih delavnic, ki so bile organizirane

 

 

Foto: RMS

 

 

- večerja (17:30–19:00) na Palexpu (kosila so bila hladna: žemlja, salama, sir, sadje; večerje pa tople: razne konzerve, žemlje, sadje)

- večerna molitev (19:00–20:00) na Palexpu (vse skupne molitve vodijo bratje iz Taizeja; to je t.i. Taizejska molitev, ki je sestavljena iz petja Taizejskih pesmi, ki se večkrat ponavljajo, poslušanja Božje besede, tišine, nagovora brata Aloisa ter čaščenja križa in luči)

- vrnitev »domov« in klepet z gostitelji

 

 

Foto: RMS

 

 

Popoldanske urice smo namenili ogledu Ženeve. To je majhno mestece v istoimenskem francosko govorečem kantonu (manjše kot Ljubljana, samo mesto ima okrog 200.000 prebivalcev), ki leži ob največjem alpskem jezeru – Ženevsko jezero. Dolina, v kateri ležita tako jezero kot mesto, je obkrožena z visoko Juro in Alpami.

 

 

Foto: RMS

 

 

Nekaj najzanimivejših in ogleda vrednih točk:

- evropski sedež Organizacije združenih narodov

- velikanski stol brez ene noge – spomenik v spomin vojnim žrtvam, poškodovanih zaradi min

 

 

Foto: RMS

 

- muzej Rdečega križa (l. 1846 je bila podpisana prva Ženevska konvencija o zaščiti bolnih in ranjenih v vojni)

- najdaljša klopca v Evropi

- katedrala sv. Petra s tremi zvoniki različnih obdobij (včasih je bila katoliška, danes protestantska)

 

 

Foto: RMS

 

- topovi, s katerimi vsako leto 31. decembra ustrelijo v spomin na zmago nad francosko vojsko (tudi mi smo poslušali pokanje topov)

- velikanska ura iz rož

- Jet d'eau – najvišji vodomet v Evropi (140/145 m)

- sotočje Rone in Arve

- obrežje jezera z dragimi trgovinami in hoteli

 

- park reformacije s kipom štirih reformatorjev

 

- pomol Jetée des Pâquis – kopališče, svet savn, poleti priljubljen kraj za sprostitev poslovnežev

- …

 

 

Foto: RMS

 

 

V nedeljo, 30. decembra, smo imeli dopoldan v naši župniji sveto mašo (maševal je baselski pomožni škof, ki je odgovoren za mladino). Popoldne bo 15h je bilo narodno srečanje. To je srečanje, kjer smo se zbrali vsi slovenski udeleženci romanja (750 mladih). Imeli smo pričevanja treh mladih in slovensko sveto mašo, predvsem za tiste, ki dopoldan niso imeli možnosti, da bi se udeležili svete maše po župnijah (veliko župnij je namreč protestantskih). Po maši je pred cerkvijo sledilo še druženje, daleč na okrog pa je odmevala slovenska pesem.

 

 

Foto: RMS

 

 

Na Silvestrovo smo imeli po župnijah ob 23:00 molitveno bdenje za mir. Nekaj minut pred polnočjo pa smo se zbrali v veliki dvorani, kjer smo proslavili novo leto s festivalom narodov. Vsak narod je namreč pripravil kratko predstavitev svojih značilnosti, posebnosti. Slovenci smo vse prisotne (bilo nas je nekaj sto) naučili plesati polko in nekaj slovenskih besed (Triglav, potica, lipicanec, dvojina), ki so jih morali s posebnimi kretnjami tudi pokazati. Zabava se je ob domačih DJ-ih nadaljevala do 3. ure zjutraj.

 

 

Foto: RMS

 

 

Zadnji dan v Ženevi smo zaključili s kosilom pri gostiteljskih družinah. Za vso njihovo gostoljubnost, radodarnost smo se jim zahvalili z darili iz naših krajev. Nato pa pakiranje svojih stvari in otovorjeni z vso prtljago proti zbirnemu mestu slovenskih avtobusov. Zadnji pozdrav Ženevi in po isti poti kot smo prišli, smo se tudi odpeljali v zasneženo ribniško dolino.

 

 

Foto: RMS

 

 

Za konec še ena zanimivost: V Ženevi od novembra do aprila prevladuje megla in nizka oblačnost, kar povzroča depresijo in slabo razpoloženje med prebivalci. Teden, ko je v mestu ob jezeru potekalo evropsko srečanje, je bil obsijan s soncem. Domačini so povedali, da že več kot tri tedne prej niso videli sonca in da se je sedaj zgodil čudež. Da smo mi mladi prinesli sonce v Ženevo. Prinašajmo ga tudi v svoje župnije, v svoje domove.

Ribn'čani, ki so se potepali po Ženevi

 

 

<<< nazaj