Andrej Šiško

Leta 1990 nam je bilo povsem jasno, da do samostojne države ne bomo prišli po mirni poti. In nismo se motili. Zato smo se začeli organizirati tudi v tem smislu. Konec leta smo zato nekateri neformalno ustanovili polvojaško in obveščevalno organizacijo z imenom Slovenska garda. Njen cilj je bil organizirati prostovoljce za oboroženo obrambo proti JLA, KOS-u in drugim jugoslovanskim organizacijam. Za svoj znak smo izbrali starodavni bojni znak karantanskih Slovencev in grb velike vojvodine Karantanije, črnega panterja.

Slovensko gardo (SG) smo uradno kot društvo ustanovili 27. marca 1991 v prostorih Narodnega doma v Mariboru, takrat še uradno doma JLA. V tej stavbi so leta 1918 general Maister in njegovi sodelavci načrtovali prevzem Maribora v slovenske roke, bila pa je tudi središče in zbirališče narodno zavednih Mariborčanov. Takrat – leta 1991 – pa je v tej isti stavbi prevladoval srbski jezik. V Narodnem domu je bila Slovenska garda ustanovljena namenoma, zaradi večkratne simbolike, kot že rečeno, še iz časov generala Maistra. Spomnim se, da so imeli istega dne, ko smo mi uradno ustanovili Slovensko gardo, nadstropje pod nami svoj zbor člani in simpatizerji Gibanja za Jugoslavijo. Seveda nismo mogli kaj, da jih ne bi provokativno obiskali …

Spominjam se začudenih in sovražnih pogledov, ko sem s črno baretko z zlatim lipovim listom na glavi vstopil v dvorano in se sprehodil po njej. Okroglo mizo je vodil Jože Jagodnik … Čeprav sva se pozneje v obdobju mojega udejstvovanja med Violami in njegovega predsedovanja NK Mariboru redno srečevala (še posebej med Ligo prvakov leta 1999), nisva nikdar spregovorila o tem. Najverjetneje Jože niti vedel ni, da sem bil tisti moški z baretko jaz, ali pa ...

Že v januarju leta 1991 smo se povezali s sektorjem 6. varnostnoobveščevalne službe TO-ja oz. takratnim ministrstvom za obrambo, pravilneje republiškim sekretariatom za splošni ljudski odpor (RSLO RS), kot se je takrat imenoval. Povezali smo se z njegovim uslužbencem Ivanom Borštnerjem, znanim iz procesa proti četverici (afera JBTZ – Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Borštner je bil organizator obveščevalno-varnostne službe TO-ja in mi smo delovali po njegovih navodilih na območju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice.

Naše geslo je bilo hervardi. Dal nam ga je Ivan Borštner in nam ob tem povedal, da so bili hervardi posebna stražna vojska v nekdanji Karantaniji. Vseskozi smo bili v stiku po telefonu s tem geslom. Včasih smo bili v stiku tudi z drugimi, ne le z Borštnerjem, večinoma pa z njim. Takrat seveda nismo imeli pojma, da je pravzaprav ime hervardi sestavljenka, ki izhaja iz dveh staroslovenskih, tudi venetskih besed 'heraj' – udari in 'varda' – straža. Tako torej hervardi pomeni preprosto »udarno, hrabro stražo«, kar se čudovito sklada z dejansko vlogo in pomenom družbenega sloja hervardov v stari Karantaniji. Edninska oblika je izraz hervard, množinska pa hervardi.

Šele čez leta sem ob prebiranju knjige slovenskega filologa (filologija  je znanstvena  veda  o zgodovini in razumevanju jezika in književnosti) in strokovnjaka za toponomastiko (toponomastika je pomožna zgodovinska, geografska in jezikoslovna znanstvena veda, ki preučuje izvor in pomen krajevnih imen – toponimov) Leopolda Verbovška (Komu (ni)smo tujci?, Založba Jutro, Ljubljana 1995, str. 88) spoznal, da »garda« pravzaprav pomeni »vardo«, le da je slovenska beseda mnogo starejša od latinske. Verbovšek dokazuje, da je oblika glagola na »gu« (guarda) po nastanku mnogo poznejša od naše varde in pravi: »Začetni dvoustični v pred a ali e v nelatinskih besedah je po pravilu prešel v gu-.

To velja tudi za glagol »guardare«, ki se je razvil iz vardare v začetnem pomenu paziti na ujetnika, stražiti ga. Latinščina tega glagola ni imela in ker je bilo pravih Latincev, maloštevilnega ljudstva, v rimljanski vojski zelo malo, so vojaške in stražarske naloge opravljali pripadniki drugih ljudstev, dolgo časa predvsem Veneti. Glagol »guardare« pomeni pri Italijanih tudi gledati.«

Še bolj pravilno kot ime Slovenska garda, ki smo si ga sami nadeli, bi torej bilo Slovenska varda. Seveda je naravnost fascinantno, da nam je Ivan Borštner dal za geslo ime hervardi, saj se najbrž tudi sam takrat ni v popolnosti zavedal, kako tesna povezava je med hervardi in gardo – vardo.

Z Borštnerjem smo se večkrat osebno sešli, saj je bila takšna narava našega dela. Na enem takšnih sestankov je bil zraven tudi Zmago Jelinčič, s katerim sem se takrat prvič videl in se osebno spoznal. Mislim, da nas je bilo takrat na sestanku kakšnih petnajst članov SG-ja. Takrat smo se z Jelinčičem pogovarjali med drugim tudi o ustanovitvi Slovenske nacionalne stranke, vendar mi kot organizacija nismo hoteli postati člani nobene stranke, ker nam je šlo izključno za samostojno Slovenijo in se nismo hoteli deliti na rdeče in črne, takšne in drugačne, leve in desne itd. Takšno je bilo takrat pač naše skupno stališče in tega smo se dosledno držali. Kot posameznik pa je lahko bil član Slovenske grade hkrati tudi član katere koli stranke in to je bila njegova osebna pravica in zadeva.

Jelinčič nam je takrat dal nekaj denarja, s pomočjo katerega smo pozneje kupili maskirno blago za uniforme. S tem denarjem smo kupili najnovejše blago, namenjeno za vojsko, v danes propadlem mariborskem MTT-ju, ki je izdeloval poskusne dizajne za – če se ne motim – nemško vojsko. Poleg tega pa nam je ostalo še toliko denarja, da smo lahko z njim kupili zadrge, gumbe in žepovino ter plačali tudi krojenje in šivanje pri nekem mariborskem obrtniku na Teznem. Pri drugem obrtniku na Pobrežju smo dali izvesti svoj znak – črnega panterja v grbu in nad njim napis Slovenska garda. Prišili smo jih na levi rokav uniforme.

Šele pozneje, nekaj let po slabi izkušnji z Jelinčičem leta 1992, ko so prišli na dan dosjeji »Padalec« in drugi, sem dojel, da se nam je Jelinčič s svojo potezo zgolj skušal prikupiti. Njegov cilj je bil le pridobiti si naše zaupanje. In to mu je takrat zelo dobro uspelo. Očitno je bil Jelinčič že leta 1991 poslan k nam po nalogu nekdanje UDBE ali srbskega KOS-a. Tudi leta 1992, ko so me zaradi odkritja ponarejenih tolarjev na Hrvaškem in po njegovem vpletanju znanega uslužbenca UDBE (pozneje tudi VIS-a in SOVE) Rada Rozmana, njegovega mentorja, zaprli ter obtožili poskusa umora, mi Jelinčičeva vloga še ni bila povsem jasna. Danes sem prepričan, da nam leta 1991 ni dal svojega denarja, temveč ga je dobil od svojih delodajalcev, ki so ga že takrat pripravljali za vlogo »velikega nacionalista«, ki jo še danes uspešno igra v slovenskem parlamentu.

Pripadniki Slovenske garde smo leta 1991 nadzirali vojašnice, premike enot JLA, še posebej pa delovanje KOS-a na Štajerskem. Nekajkrat smo tudi opravljali naloge za zaščito in kurirske naloge. Tako smo, denimo, Borštnerju na sestanek pripeljali nekega častnika JLA, po rodu Slovenca, ki je delal za slovensko obveščevalno službo v takratni vojašnici Franc Rozman – Stane, danes vojašnici generala Rudolfa Maistra. Tudi iz t. i. oficirskih blokov v mariborskem naselju Nova vas smo slovenske častnike, ki so bili še v JLA vozili k Borštnerju. Po njegovem naročilu je nastalo tudi naše sodelovanja v primeru Pekre, 23. maja 1991.

 
Pekrski dogodki, 23. maj 1991

Dan pred pekrskimi dogodki sem se v Mariboru sešel z Ivanom Borštnerjem. Kolikor se spominjam, je bil na sestanku z njim poleg mene navzoč še Darko Zupanič. Ivan nama je razložil splošno situacijo glede 1. generacije slovenskih vojakov, nastanjenih v učnem centru Pekre. Vedeli smo, da JLA opazuje in nadzira dejavnost v učnem centru. Povedal nama je, da TO načrtuje prvo večjo vajo zunaj samega učnega centra Pekre. Pri tem so se hoteli izogniti nadzoru izvidnikov JLA. Prosil naju je, da organiziramo skupinico civilistov, ki bi s svojo navzočnostjo v gozdu ob učnem centru ovirala izvidnike JLA. Ti bi se seveda umaknili nekoliko dlje od učnega centra, nastalo situacijo pa bi naši izkoristili za nenadzorovan odhod v smeri Pohorja.

Tistega dne sva se spoznala tudi z Francem Pulkom, častnikom za varnost TO-ja v učnem centru, ki je bil naslednji dan eden izmed ciljev akcije jugoslovanske vojske. Dogovorili smo se, da bomo civilisti predstavljali gobarje in se v čim večji meri gibali prav v tistem delu gozda, ki je bil učnemu centru najbližji, hkrati pa o morebitnih premikih izvidnikov JLA obveščali stražarje iz zaščitne čete TO-ja, ki je varovala 1. generacijo slovenskih vojakov.

Povsod v kronikah, almanahih in drugih virih ter spominih je zapisano, da so civilisti (ali pa gobarji) odkrili vojake JLA v neposredni bližini učnega centra v Pekrah, kjer je bila na urjenju prva generacija slovenskih vojakov. Bili smo štirje, resda civilisti, vendar vsi člani Slovenske garde in kot takšni sodelavci sektorja 6. varnostnoobveščevalne službe TO-ja. Imena vseh štirih sem javno objavil že leta 2004 v Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, v članku »Slovenska garda in Pekre 1991«, na straneh 80–85. Civilisti gobarji smo bili Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in jaz. Naša naloga je bila dana od slovenske varnostnoobveščevalne službe TO-ja, neposredno od Ivana Borštnerja.

Med 23. in 24. majem 1991 sem bil v 710. učnem centru v Pekrah, in sicer trikrat v obdobju 21 ur in pol. Prvič zjutraj med 7.00 in 8.30 v vlogi »civilista gobarja«, resda ne v samem učnem centru, temveč okrog njega. Drugič sem bil istega dne, po obkolitvi centra s strani JLA, v delegaciji skupščine občine Maribor v samem učnem centru in sem tudi spregovoril 1. generaciji slovenskih vojakov. Tretjič sem bil v učnem centru v Pekrah 24. maja, okrog 3.30. Takrat sem pripadal skupini hervardov, članov Slovenske garde, ki je bila poslana tja z namenom, da bi evakuirali Franca Pulka, častnika za varnost TO-ja, ki ga je želel dobiti v svoje roke JLA oziroma njegova vojaška protiobveščevalna služba KOS. Bil sem torej navzoč na začetku, ob zapletu in na koncu pekrskih dogodkov, povezanih z obkolitvijo učnega centra s strani JLA.

Med pekrskimi dogodki so člani Slovenske garde aktivno sodelovali pri blokadi vojašnic JLA. Prav tako smo skupaj z drugimi civilisti blokirali tudi tankovsko kolono JLA v Begovi ulici v Pekrah. Zgodba enega izmed naših članov, pozneje tudi pripadnika specialnega voda 711. odreda TO-ja, Petra Smoliča je objavljena v knjigi Sašo Radovanovič, Neuklonljivi Maribor, Ostroga, Maribor 2011, na straneh 80–81. Moji spomini na pekrske dogodke so podrobno objavljeni v Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, Logatec 2004, Andrej Šiško, Slovenska garda in Pekre 1991, na straneh 80–85.

Slovenska garda je ob agresiji JLA na Slovenijo štela okrog osemdeset članov, po večini iz Maribora in okolice, pa tudi iz Slovenske Bistrice, Celja in Nazarij v Savinjski dolini. Uniforme smo uporabljali že aprila, ko smo na Mariborskem Pohorju imeli fizične in taktične vaje brez orožja. Ko smo se ob koncu vaj vračali s Pohorja v Maribor, smo ob pohorski vzpenjači naleteli na enoto JLA, ki je bila prav takrat tam na nekem pohodu in prav vsi so nas začudeno gledali. Imeli smo namreč sodobne maskirne uniforme, na njih pa znak, ki jim je bil povsem neznan. Zraven tega nismo imeli nikakršnega orožja. Seveda pa je bilo tako oficirjem JLA kot tudi vojakom jasno, da zagotovo nismo na njihovi strani.

Ob začetku vojne za Slovenijo smo se člani Slovenske garde zbrali v Mariboru, se razdelili v nekaj patrulj in tako obveščevalno pokrili celoten Maribor z okolico. Naši člani so bili v Pesnici, ko so tanki JLA prebili barikado, pa tudi v Limbušu, ko so se predali vojaki JLA. Pripadniki 1. voda, ki smo imeli uniforme (bilo jih je samo dvajset), smo 27. junija prespali na tajni lokaciji kot enota in smo se zjutraj 28. junija 1991 prostovoljno zglasili v poveljstvu TO-ja za vzhodnoštajersko pokrajino. Tam je iz nas poveljnik vzhodnoštajerske pokrajine TO-ja, polkovnik Vladimir Miloševič, ustanovil Specialni vod 711. odreda. Mene je kljub prošnji, da nam dodelijo rednega častnika TO-ja, odredil za poveljnika voda ter mi dodelil čin vodnika. Naš Specialni vod 711. odreda TO-ja je vse dni naše navzočnosti in sodelovanja v vojni za Slovenijo deloval v sestavi in pod poveljstvom 711. odreda TO-ja oziroma mešanega odreda TO-ja. 

Drugi člani Slovenske garde so še naprej delovali v mestu Maribor in izvajali obveščevalno-varnostne naloge po navodilih in s pooblastili, ki jim jih je dal pripadnik štaba TO-ja Goran Vidrih. Eno izmed skupin je vodil Boštjan Kojc, drugo pa Matjaž Boštar. Med drugim so pripadniki ene izmed teh dveh skupin Slovenske garde tudi razorožili tri vojake JLA na vojaškem strelišču v Radvanju. Še danes hranim dva dokumenta s tega strelišča – »Elaborat Obezbedjenja garnizonog strelišta Radvanje« (Elaborat Zavarovanja garnizijskega strelišča »Radvanje«), podpisan s strani polkovnika Dragana D. Marčetića in »Pregled utrošaka telefonskih impulsa na telefonu br. 631-716 za mesec juni 1991. godine« (Pregled stroškov telefonskih impulzov na telefonu št. 631-761 za mesec junij 1991. leta.). Zadnja sta uporabljala telefon praporščak David Mudrinić (26. 6. 1991) in praporščak Radivoj Seljak (27. 6. 1991).   

Specialni vod 711. odreda TO-ja (vod Slovenske garde)

Pripadniki 1. voda Slovenske garde oziroma uradno Specialnega voda 711. odreda TO-ja smo med vojno za Slovenijo sodelovali  v bojih oziroma pri zajetju vojakov JLA v:
1. Štrihovcu, kjer smo skupaj z osmimi vojaki poročnika Uroša Ribiča zajeli tankovsko četo JLA – 29. 6. 1991. Istega dne je bila, potem ko so iz Maribora prispeli slovenski tankisti, iz teh tankov ustanovljena 1. slovenska tankovska četa oz. 1. tankovska četa 7. PŠTO-ja.
2. boju za Šentilj 2. 7. 1991 z vojaki JLA na hribu Bolt nad novim mejnim prehodom. Istega dne smo tudi sodelovali v blokadi in pri predaji stražnice Ceršak.
3. zajetju in predaji vojakov JLA iz stražnice Šentilj, dne 3. 7. 1991.

Sredi dopoldneva 29. 6. 1991 je do naših položajev prišel poročnik Ribič, doma iz Jarenine, z nekaj vojaki. Razložil nam je štabni načrt za obkolitev in napad na tankovsko kolono JLA, stoječo za železniškim prehodom v Štrihovcu, nekaj sto metrov pred Šentiljem. Načrt je bil praktično identičen našemu iz prejšnjega dne. Poročnik Ribič naj bi s svojim oddelkom sedmih mož, opremljenih z ročnimi protitankovskimi metalci, zasedel položaje na drugi strani ceste, tik nad tanki. Mi smo zasedli položaje na naši strani ceste, hkrati pa naredili zasedo kakšnih petdeset metrov pred prvim tankom, in sicer za primer, če bi kolona krenila proti Šentilju.

Prvi strel Ribičevega oddelka bi bil znak za napad. Pred napadom, pa je do tankovske kolone prispelo vozilo slovenske milice (policije) in tankistom predalo ultimat za brezpogojno predajo. Dobili smo tudi nalogo postati čim bolj opaženi s strani vojakov JLA. Tudi našo oborožitev, predvsem armbrust (protioklepni ročni raketomet), bi naj sovražnik opazil, naše uniforme ter baretke pa tako ali tako.

Po odhodu poročnika Ribiča in njegovega spremstva smo bili vsi navdušeni, da bo v kratkem sledila prava akcija. Komaj smo čakali, da zazvoni telefon s poveljem, da krenemo na položaje. Tokrat nam ni bilo treba dolgo čakati. Takoj po ukazu smo krenili na svoje položaje. Prvi oddelek pod poveljstvom Zlatka Krajnca na rep tankovske kolone, drugi oddelek pod vodstvom Antona Štermana  – Gadafija, ob bok kolone, tretji oddelek pod vodstvom Slavka Šerbca pa v zasedo blizu starega bunkerja tik ob cesti. Njim sem se pridružil tudi sam. Prečkali smo potok med gričem in cesto ter se počasi približevali sami cesti. Trava, grmičevje in podrast je bila dokaj visoka in šele tik pred cesto smo videli, kje smo.

Razporedili smo se na položaje in čakali. Mimo nas se je peljal policijski avtomobil v smeri proti tankom. Vse je potekalo skladno z načrtom. Nenadoma smo nad svojimi glavami zaslišali zvok letala, ki se nam je z veliko hitrostjo približevalo. Tik za tem je sledil obrat in letalo se je spet oddaljilo. Še danes ne vem, ali je bilo jugoslovansko ali avstrijsko letalo. Da je v vsakem primeru kršilo zračni prostor druge države, pa takrat ni bilo pomembno. Policijski avtomobil se je medtem že vračal mimo nas proti Šentilju. Zdaj bo sledil napad, smo si rekli. Pripravili smo se nanj prepričani, da so jugoslovanski tankisti zavrnili naš ultimat. Čakali smo na prvi strel, a zgodilo se ni nič.

Čas je mineval neverjetno počasi. Ura se sploh ni hotela premakniti. Nismo imeli nikakršne zveze niti z oddelkom poročnika Ribiča na drugi strani ceste niti z našima dvema oddelkoma. Medtem je mimo nas proti tankom znova peljalo policijsko vozilo. Bilo je očitno, da se naši še vedno pogajajo s tankisti. Bodo vendarle sklenili dogovor in se predali, smo se spraševali. Čez nekaj minut se je policijski avtomobil že drugič vračal proti Šentilju. Spet smo bili pripravljeni na začetek napada, a znova nič. Čas se je neusmiljeno vlekel in vlekel. Mislim, da smo bili na položajih že skoraj tri ure, a se ni nič zgodilo. Zdelo se nam je, da je minila že cela večnost.

Postajali smo vedno bolj nestrpni in neučakani, kar seveda nista dobri lastnosti vojakov. Zato sem se odločil, da bom vzpostavil kontakt s poročnikom Ribičem. Odšel sem nekaj metrov nazaj od položajev naše zasede, tako da sem bil že za ovinkom in me tanki niso mogli videti. Tam sem hitro prečkal cesto in stekel v hrib na nasprotni strani. Za našim hrbtom, nekje pri krajevni tabli Šentilj, sem opazil skupino novinarjev in snemalcev, ki so tudi čakali na razplet dogodkov. Ko sem prispel do steze po kateri so se prejšnji dan plazili Zlatko in njegovi fantje, sem najprej opazil vozilo, ki je pripadalo poročniku Ribiču in njegovim borcem. Pri njem ni bilo nikogar. Plazeč se, sem previdno nadaljeval pot do smrek nad cesto, kakšnih petindvajset metrov od tankov. Še zmeraj nisem opazil nikogar. Tanki so stali na cesti nepremični, vojakov pa ni bilo videti.

Kje so Ribič in njegovi, sem pomislil. V tistem se je odprl pokrov kupole enega izmed tankov. Dvignil sem svojo puško v smeri proti kupoli. Iz nje se je počasi dvignil jugoslovanski tankist. Hkrati so se začele odpirati še druge kupole. Naenkrat se je na cesti pojavil poročnik Ribič in še dva njegova vojaka. Očitno so bili medtem že povsem spodaj pri jarku ob cesti. Še vedno sem meril s puško na prvega tankista. Nekdo je zavpil: "Nemojte pucati! Slovenska garda predajemo se! Nemojte pucati!" (Ne streljajte! Slovenska garda predajamo se! Ne streljajte!) 

Pozneje sem izvedel, da so med pogajanji poveljniku tankovske kolone natvezli, da so obkoljeni z specialnim bataljonom Slovenske garde. Nas pa je dejansko bilo le za slab vod. Spustil sem puško in zavpil poročniku Ribiču, da prihajam na cesto. On je nato začel klicati preostale naše gardiste s klici prva četa javi se, druga četa javi se in podobno. Oglasila sta se mu po en gardist iz prvega in iz drugega oddelka. Na cesto so prvi stopili Borut Edelbaher, Dražen Kečkeš in Zlatko Krajnc. Medtem sem do ceste z druge strani prispel tudi jaz. Situacija je bila še vedno napeta.

Tankisti so prihajali iz tankov v vedno večjem številu in jih je bilo na cesti nekajkrat več kot nas. In večina je imela pri sebi orožje. Preostali naši so bili seveda skriti v grmovju in podrasti ob cesti, od koder so nas ščitili. Dovolj bi bilo, da pade en sam strel in verjetno bi prišlo do nekontroliranega navzkrižnega ognja, v katerem bi bilo mogoče marsikaj. Zato smo morali čim prej razorožiti jugoslovanske vojake in jih postaviti v vrsto, stran od orožja. Moram priznati, da nam je to kar hitro uspelo, ali pa se mi je to takrat tako zdelo. Ko je bilo orožje zloženo na eni strani ceste, vojaki pa postrojeni na drugi, smo pregledali še notranjost vseh tankov, a le površno. Obstajala je možnost, da je kateri od tankov miniran, mi pa nismo bili niti minerji niti tankisti, da bi to odkrili.

Ko nevarnosti končno ni bilo več, se je iz smeri Šentilja proti nam pripeljal civilni avtobus, na katerem so bili policisti s čeladami, neprebojnimi jopiči in zaščitno opremo. Izstopili so dobesedno kot „Ramboti“ in drugi junaki iz ameriških filmov ter od nas zahtevali, da se umaknemo. »Situacijo imamo pod kontrolo, mi bomo prevzeli vojake,« so nam rekli, kakor da bi oni razorožili tankiste.

Bili smo šokirani in poparjeni, a smo se brez besed umaknili, dokler niso bili vsi vojaki ter policisti na avtobusu in je ta odpeljal. Poročnik Ribič nas je nato vprašal, ali so med nami kakšni tankisti, da bi odpeljali tanke do naše enote v Šentilju. Odvrnil sem mu, da žal nihče ni tankist. Potem je ukazal naj zastražimo tanke do prihoda slovenskih tankistov iz Maribora ter se s svojimi vojaki odpeljal najverjetneje v štab 711. odreda. Izdal sem povelje, po katerem smo zavarovali tanke na obeh straneh kolone in obeh bokih.

Iz tankov, ki smo jih takrat zajeli, je bila ustanovljena 1. slovenska tankovska četa oziroma tankovska četa 7. PŠTO-ja, ki je odločilno vplivala na potek bojev v Šentilju dne 2. 7. 1991. V Šentilju je tistega dne sodeloval tudi naš Specialni vod 711. odreda TO-ja. Istega dne smo v popoldanskih urah sodelovali še pri zajetju vojakov JLA in zveznih miličnikov v stražnici Ceršak, naslednjega dne pa pri obkolitvi in predaji vojakov JLA, ki so se prejšnji dan umaknili iz stražnice Šentilj. 

Slovenska garda nikoli ni bila bojni del Gibanja SAMO, ali pravilneje, sploh ni bila nikakršen del Gibanja SAMO! V članku »Slovenska garda in Pekre 1991« v že omenjenem Vojnozgodovinskem zborniku št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, na strani 80, sem leta 2004 zapisal, da smo bili v našem vodu samo trije takšni, ki smo bili »tako člani Gibanja SAMO kot tudi Slovenske garde, medtem ko ostali nikoli niso bili člani Gibanja SAMO«. Zaradi vztrajnega ponavljanja neresnice v nekaterih knjigah in drugih člankih sem znova pregledal spisek članov Slovenske garde in članov Gibanja SAMO.

Ugotovil sem, da sem se leta 2004 zmotil. Dejansko smo bili štirje takšni, ki smo bili člani obeh organizacij, in ne trije. To smo bili Rudolf Germ, Marko Drnovšek, Robert Hren in jaz. Specialni vod 711. odreda je ob ustanovitvi štel 20 pripadnikov. V Štrihovcu so se nam pridružili še trije vojaki, izmed katerih sta bila dva člana Slovenske garde, ki so ju vpoklicali v TO sredi junija. Od triindvajsetih pripadnikov voda je torej bilo dvaindvajset članov Slovenske garde in od tega samo štirje, ki smo bili tudi člani Gibanja SAMO. To pa pomeni samo petino Specialnega voda 711. odreda TO-ja.

NIKOLI se nismo sami imeli za nikakršno enoto prostovoljcev SAMO! Tudi za vod SAMO ne! Tako so nas med vojno in po njej imenovali drugi. Zakaj, bi bilo treba vprašati njih. Imam pa danes seveda tudi lastno mnenje o tem dejstvu in o tem bom več objavil v knjigi, ki bo, upajmo, izšla letos jeseni pod naslovom »Resnice je zmaga«.

Seznam pripadnikov Specialnega voda (Slovenska garda) 711. odreda TO-ja Slovenije, junij/julij 1991:
1. ANDREJ ŠIŠKO     -   poveljnik voda (vodnik)
2. MATJAŽ JERIČ     -   namestnik poveljnika voda
3. ZLATKO KRAJNC   -   komandir 1. oddelka
4. ANTON ŠTERMAN  -   komandir 2. oddelka
5. SLAVKO ŠERBEC  -    komandir 3. oddelka
6. TOMAŽ ALIČ
7. MARKO DRNOVŠEK
8. BORUT EDELBAHER
9. RUDOLF GERM
10. MATJAŽ HANŽEL
11. GVIDO HAUPTMAN
12. ROBERT HREN
13. DRAŽEN KEČKEŠ
14. MIRO KRAJNC
15. DAMIJAN POLEGEK
16. BORUT SITAR
17. PETER SMOLIČ
18. ZLATKO ŠINKOVEC
19. ZORAN ZABAVNIK
20. MATJAŽ ZUPANIČ
21. DENIS DVANAJŠČAK
22. IGOR PETEK
23. DARKO ZUPANIČ

Udeleženci vojne za Slovenijo pod zaporednimi številkami od 1 do 20, so vsi prostovoljci in so bili uradno ustanovljeni kot Specialni vod 711. odreda TO-ja, po odredbi poveljnika PŠTO-ja vzhodna Štajerska, polkovnika Vladimirja Miloševiča. Bojevniki pod zaporednimi številkami od 21 do 23, so bili predhodno vpoklicani v TO in so se Specialnemu vodu pridružili med vojno iz druge enote 711. odreda, po odobritvi njihovih nadrejenih častnikov.

Po koncu vojne, so bili nekateri pripadniki Specialnega voda vpoklicani v Slovensko vojsko, saj so pred tem zapustili JLA in niso do konca odslužili obveznega vojaškega roka. Njihova udeležba v vojni za Slovenijo jim sprva ni bila priznana. Bilo jim je ustno obrazloženo, da se je uradni seznam pripadnikov Specialnega voda 711. odreda TO-ja nekje »izgubil« in da podatki o njem ne obstajajo. Šele po mojem posredovanju, ko sem kot poveljnik voda Pokrajinskemu štabu TO-ja za vzhodno Štajersko dostavil seznam pripadnikov, je bilo to popravljeno in jim je bila udeležba v vojni vpisana v vojaško knjižico.

V knjigi Obranili domovino, Janeza J. Švajncerja, Viharnik, Ljubljana 1993, sem na strani 226 med nosilci bojnega znaka Pekre pod zaporedno številko 274 zasledil ime Šiško Adrej. Takrat nisem vedel, ali gre zame, pa je pri mojem imenu nastala napaka, ali pa je šlo za koga drugega. Pozneje sem spoznal, da sem dejansko ta »Adrej« jaz, saj mi je Stanislav Holc (član mestne občinske delegacije) prinesel bojni znak Pekre s točno navedeno številko 274. Dobil naj bi ga kot član delegacije Skupščine občine Maribor, s katero sem odšel na pogajanja v učni center Pekre. Zapisal sem že, da sem bil tistega dne v Pekrah trikrat. Če bi sam lahko podal oceno in odločal, sem prepričan, da bi zaslužil bojni znak mnogo prej za prvo dejanje – odkritje izvidnikov JLA, ali pa za zadnje dejanje – poskus evakuacije Francija Pulka – kot pa za udeležbo v delegaciji, v kateri sem se znašel zgolj naključno. Zanesljivo bi morali dobiti bojni znak Pekre tudi moji trije tovariši, ki so jih spregledali, kot bi sicer tudi mene, če ne bi bil v tej politični delegaciji. In kljub temu, da vedo za nas, nas niso nikdar povabili na slovesnost ob obletnici Pekrskih dogodkov … no, tudi na slovesnost ob obletnici bojev v Štrihovcu in Šentilju so nas povabili samo enkrat – na 15. obletnico, na dvajseto pa … enako kot v vseh ostalih 19. letih.

Viri in literatura:
Andrej Šiško, Moji spomini na vojno za neodvisno Slovenijo, Maribor 2003 (arhiv Andrej Šiško)
Janez J. Švajncer, Obranili domovino, Viharnik, Ljubljana 1993
Vojnozgodovinski zbornik št. 16/2004, Vojni muzej Logatec, Logatec 2004, Andrej Šiško, Slovenska garda in Pekre 1991, strani 80–85
Sašo Radovanovič, Neuklonljivi Maribor, Ostroga, Maribor 2011, strani 80–81
Elaborat zavarovanja garnizijskega strelišča Radvanje«, podpisan s strani polkovnika Dragana D. Marčetića (arhiv Andrej Šiško)
Pregled stroškov telefonskih impulzov na telefonu št. 631–761 za mesec Rožnik 1991. leta garnizijskega strelišča Radvanje (arhiv Andrej Šiško)

1. Uniforma Slovenske garde in črna baretka, last Andreja Šiška.



















2. Našitek Slovenska garda s karantanskim črnim panterjem, ki so ga pripadniki Specialnega voda 711. odreda TO-ja nosili
na levem rokavu uniforme.


















3. Kopija dopisa s seznamom pripadnikov Specialnega voda
711. odreda TO-ja, ki je bila konec leta 1991 ali v začetku
leta 1992 posredovana PŠTO-ju vzhodna Štajerska.


















4. Vpis o udeležbi v vojni za Slovenijo v Vojaški knjižici Andreja Šiška.
Slik iz vojne žal nimamo, ker se nismo šli tja slikat, prepričan pa sem, da jih imajo razni novinarji oziroma fotoreporterji, ki so bili takrat v
Šentilju in pa seveda tisti iz Peker. Morda ste kakšno dobili celo vi v okviru vaše akcije »20 let Slovenije«.









Foto: Andrej Šiško