Zoran Dernovšek

Z  mešanimi  občutki  sem pričakoval dan, ko bi se morala v Sloveniji  uresničiti plebiscitarna odločitev iz  decembra  1990. Glede na dotedanje izkušnje z "južnimi  brati" in poznavanje njihove mentalitete kar nisem verjel, da se bo vse izteklo po mirni poti, dvomil pa sem tudi o odločenosti" strankarskega" parlamenta, kjer so se že kazale globoke razpoke neenotnosti tudi pri vprašanjih, ki so bila zelo pomembna za Slovenijo.

Prve hibe nastajajoče demokracije so se kazale v dajanju absolutnih prednosti interesom posamične stranke pred interesi ljudi in slovenskega naroda.

Konec aprila sem pozno zvečer srečal starega znanca, ki mi  je omenil, da se že "igrajo mačke in miši" z JLA in KOS, da krožijo okoli v oboroženih patrolah in da obstaja realna možnost poskusa vojaškega udara. Skupaj z informacijami iz medijev, da se oborožitev TO-ja masovno premešča v skladišča JLA, je bilo videti precej črno napoved za prihodnost. Napetosti med TO-jem in JLA je bilo čutiti  tudi na druge načine. Čudno se mi je zdelo, da me od jeseni 1989 niso več klicali na redne vaje (trenaže), ki bi  jih glede na osnovno VED moral imeti vsaj dvakrat letno.

Prišel je mesec maj 1991, ko se je začel klobčič dogodkov odvijati vedno hitreje. 23. in 24. maja, ko sem po radiu in televiziji spremljal dogodke v Pekrah, sem v pogovorih z domačimi izrazil prepričanje:"Zdaj se je začelo, poklicali me bodo  ..." In res, v noči med 24. in 25. majem zjutraj ob pol enih mi je na vrata pozvonil kurir z mobilizacijskim  pozivom na "vojaške vaje". V civilni obleki sem odšel na občino, kjer sem preveril, kdo je poslal poziv (takrat je pozive pošiljal  tudi JLA).  Dobil sem samolepilni trak (TO R Slovenije) za na rokav stare uniforme.

Odšel sem domov, se preoblekel in ponovno javil na občino, od koder so me zgodaj zjutraj odpeljali v 510. UC  Ig. Tam  sem se prvič srečal z novimi uniformami TO-ja in z vojaki prve generacije Slovenske vojske. Rezervisti smo bili določeni za zaščito UC-ja, ena enota za stražo, druga pa za PZO-zaščito.
V enoti PZO sva bila dva strelca (v tej izmeni) in nekaj enocevnih 20-mm topov. Dežurstva so potekala dokaj enolično, ker so se strasti po prvih dneh začasno umirile. JLA je popustil, vendar mu večina ni več zaupala. Že zjutraj 1. junija bi morala oba strelca dobiti zamenjavo, ki pa je prišla šele 2. junija v popoldanskih urah. Tako sva bila oba strelca prisotna tudi na prisegi vojakov prve generacije.

Tega jutra so naju preoblekli v nove uniforme, ekipe rezervistov pa so poskrbele za zavarovanje. Izbral sem si položaj nad ploščadjo, kjer sem imel dober pregled v krogu 270 stopinj v zračnem prostoru, pa tudi nad dogajanjem na ploščadi. Pred prihodom predsednika in preostalih gostov so oba strelca posebej opozorili prek kurirja na smer doleta helikopterja in oznake. Pred proslavo so me opozorili, da orožje ne sme biti vidno, zato sem že bojno pripravljeno raketo S-2M prekril s šotorskim krilom.

Predsednik  si je ogledal mesto prireditve z mojega  položaja, za njim pa je prišel še minister Janša, ki je verjetno nadzoroval zavarovanje prireditve. Bil je napet, pa vendar je bilo opaziti nasmešek v trenutku, ko sem odgrnil šotorko in pokazal raketo, ki je čakala na svoj trenutek. Na srečo je prisega potekala brez težav, po prisegi pa sva s kolegom (strelcem) odšla domov, kakor se je pokazalo, ne za dolgo.

V teh dneh je začel izhajati nov časopis Slovenske novice, ki je iskal sodelavce. Prijavil sem se in se dogovoril, da bom kot enega prvih člankov napisal članek o prvi generaciji slovenskih vojakov v 510. UC-ju na Igu. Odobritev za intervju in obisk UC-ja sem dobil od načelnika Slaparja po telefonu brez težav, članek pa je izšel dva tedna pred začetkom vojne kot prvi oris novonastajajoče vojske. Kot zunanji sodelavec sem v časopisu sodeloval do začetka vojne.

Okoli 19. junija sem dobil telegram z novim vabilom na "enotedenske vojaške vaje" z začetkom 22. junija. Čeprav sem bil tedaj v sestavi ZO TO občine Lj.-Bežigrad, pa sem bil napoten v  enoto iz  občine Ljubljana - Moste Polje. Glede na poznejše dogodke mislim, da je bila to poteza enega izmed lojalnih slovenskih častnikov v TO-ju mesta Ljubljana, saj je večina te enote že prvi dan vojne odpovedala in bila zamenjana. Sestava te enote je bila zelo čudna, saj sem bil v njej eden redkih Slovencev, pa tudi poveljnik je bil Srb. Bil pa sem tudi edini vpoklicani protiletalec na PL-raketah. Večkrat me je po končani vojni žulilo, da bi izvedel, kdo se je "spomnil" v najbolj kritičnem tednu vpoklicati tako "vrhunsko ekipo", vendar tega do danes nisem izvedel.

Ob prihodu v 510. UC na Igu so me tokrat le oblekli v novo uniformo, ponedeljek (24. junij) pa mi je prinesel že prvi alarm. Dobil sem ukaz za opazovanje in spremljanje preletov letalstva JLA čez Ig, streljanje pa je bilo dovoljeno le po ukazu ali ob neposrednemu napadu na UC. Zaradi preostalega dela PZO-obrambe UC-ja (na 20 mm topovih), ki je situacijo jemala zlahka (in pozneje ni hotela niti slišati o kakšnem streljanju na JLA), sem dobival ukaze neposredno prek poveljnika UC-ja.

Tega istega dne smo imeli v UC-ju tehnični prikaz oborožitve PZO z novinarsko konferenco načelnika Slaparja. Po konferenci me je poveljnik UC-ja prosil (ker ni imel dovolj ljudi, ki bi  govorili angleščino), da bi opravil intervju z novinarko iz BBC-ja, del pogovora pa je posnel tudi njegov pomočnik Dušan na videokaseto.
Mislim, da mi je bilo takrat bolj vroče kot pozneje čez celotno vojno, ker me je spraševala svari, ki zadevajo moralo in etiko, pa tudi razmišljanja o "mogoči vojni z JLA".

Dogodki so se začeli vrstiti s filmsko naglico. Prihod novopečenih vojakov TO-ja iz UC-ja Pekre, priprave za proslavo ob osamosvojitvi, vedno pogostejši preleti JVL čez Ig, grožnje iz Beograda ...

Napočil je dan razglasitve neodvisnosti, 26. junij. Demonstrativen prelet lovcev JVL čez Ljubljano ob uri (20.30), ko naj  bi se po prvotnem načrtu pričela proslava, ni ravno vzbujal upanja v povsem miren razplet dogodkov. Vendar pa malo ljudi ve, da so istega večera približno petnajst minut pozneje leteli proti centru Ljubljane trije do zob oboroženi bojni helikopterji MI-8.

Takoj  ko sem jih opazil, sem javil Tonetu v center  zvez (v UC) njihov prelet in smer, v eter pa sva spustila že prej dogovorjeno dezinformacijo (sodelovanje med nama je bilo izvrstno). Ker sem uporabljal vojaško radijsko postajo RUP-20, je bilo jasno (po vojni pa so mi teritorialci, ki so zasedli prisluškovalni center na Golovcu, to tudi potrdili), da najin pogovor sliši tudi JLA.

Vse skupaj je potekalo približno takole :

R : Trije helikopterji letijo v smeri proti Ljubljani na majhni višini. Imaš kaj navodil?
M : Ti bodo prišli ravno na proslavo. To pa ne bi bilo ravno dobro. Obvesti svoje, da bodo pripravljeni.
R : V redu. Dal bom enote od ena do osem v polno bojno. Mislim, da ne bo težav. Končano.

Še kratko pojasnilo. Kratice pomenijo:
R = raketa, M = mir, kakor sva se tudi klicala (po klicnih znakih). Po strukturi pa je imela enota (oddelek) strelcev na PZO-raketah Strela 2M v JLA tri strelce in poveljnika. Koda polna bojna pripravljenost pa je v JLA pomenila ukaz za izstrelitev protiletalskih raket.

Odziv JLA na to "informacijo" je sledil v manj kot eni minuti, vsi trije helikopterji so se obrnili in s polno hitrostjo odleteli nazaj proti Vrhniki. Šele naslednjega dne okoli 10.30 se je pojavilo prvo letalo na veliki višini, ki je iskalo položaje teh strelcev (sicer pa so  bili preleti JVL v povprečju na vsake pol ure).

Napočil je 27. junij, ko so me zbudili že ob 3.30 in me alarmirali. Na prej izbrane točke v UC-ju sem namestil pripravljene rakete S-2M in jih maskiral s šotorskimi krili. Spremljali smo medije, kjer so bila prva sporočila zelo zaskrbljujoča. Slišali smo generale JLA groziti, med drugim tudi z “zravnanjem UC-ja Ig in Peker z zemljo … “.
Povelja za streljanje pa ni in ni bilo tja do pozne popoldanske 18. ure (pozneje  sem izvedel,  da  bi ga moral dobiti že zjutraj). Informacije pa so se medtem vrstile, pokalo je že po celi Sloveniji, živčnost pa je začela vplivati tudi na teritorialce, ki so stražili UC.
Okoli 14. ure me je varnostnik UC-ja obvestil, da je zahteval  zamenjavo posadke na PL-topovih. Zamenjava je prispela okoli 16.30, vendar pa so morali prevzeti položaje, pripeljati strelivo za topove (ki ga ni bilo na položajih), pa tudi popraviti dva sabotirana topa.

Poveljnik UC-ja me je že okoli 11. ure obvestil o grožnji JLA, da bo UC na Igu "zravnal z zemljo". Istočasno pa naj bi streljal samo v samoobrambi (kar je realno pomenilo: PREPOZNO). Ko sem okoli 18.17 opazil helikopter v razdalji okoli 3 km od UC-ja, ki je  letel proti Ljubljani, sem ga poskusil sestreliti, vendar mi je zatajila lansirna naprava.
Ker rakete ni bilo mogoče normalno pripraviti, je nisem niti poskušal izstreliti. Napako sem takoj odkril in jo odpravil. Končal  sem okoli 18.34 in  pripravil raketni sistem.

V trenutku, ko sem končal, sem zaslišal zvok helikopterjev. Stekel sem na prosto in opazil dva helikopterja MI-8, ki sta na majhni višini (okoli 200 m) letela vzporedno z UC-jem čez Ig.

Takoj sem pripravil raketo, tokrat brez težav. Raketa se je odzvala z visokim tonom in signalizacijo, da je cilj (odločil sem se za vodilnega, kot vodjo para in ker je letel višje) namerjen, sprostil sem glavo rakete, ki začela (še iz cevi) avtomatično spremljati helikopter.
Čeprav sta oba letela proti položajem 20-mm topov, nisem vedel, ali se je nova ekipa že pripravila za bojno delovanje (pozneje sem izvedel, da je bil pripravljen samo eden top). Odločil sem se počakati z izstrelitvijo, da helikopter ne bi padel na hiše na Igu.

Glava rakete je sledila helikopterju več kot deset  sekund, dokler nista obe "osmici" preleteli zadnje hiše. V tem trenutku sem  sprožil. Ker sta helikopterja letela skoraj v isti višini  z mojim  položajem, sem izstrelil raketo zelo nizko, tako da je večji del poti letela podobno kot protioklepna raketa "maljutka".

Vzbuh ob vžigu glavnega motorja me je vrgel nazaj, raketa pa je letela zelo nizko, tik nad zemljo; bila je praktično nevidna. Preletela je učni center, vas Ig in se cca 150 m pred helikopterji začela strmo vzpenjati. Pilot spodnjega (drugega) helikopterja jo je verjetno za delček sekunde zagledal, ko mu je švignila navpično tik pred kabino, nakajkrat zacikcakala in udarila direktno v pilotsko kabino zgornjega helikopterja.

Mrak se je spremenil v dan. Helikopter se je v trenutku znašel v veliki ognjeni krogli, iz katere je bilo videti samo majhen del repa s repnim propelerjem. Slišati je bilo močan pok, spodnji helikopter pa je zračni pritisk obrnil kot velikanska roka v skoraj navpično lego. Rep zgornjega je začel padati direktno v glavno eliso spodnjega helikopterja, ki je bil pri tem poškodovan (pozneje sem izvedel, da je mu je s tretjim MI-8 iz iste skupine uspelo priti do Zagreba, vendar pa sta se še prej oba izgubila). 

Še dolgo po vojni nisem vedel, kako je bil lahko prvi helikopter zadet bočno, ko pa mi je v trenutku izstrelitve rakete že začel kazati rep. Resnica me je pretresla. Pilot tega helikopterja je namreč tik pred tem od svoje kontrole v Zagrebu sprejel ukaz za raketiranje UC-ja Ig in ga potrdil.

Ker so vsi trije MI-8 nosili po štiri polne zabojnike z raketami zrak-zemlja (po poznejših informacijah pa tudi po vod vojaških specialcev), bi bil rezultat grozljiv. Groba ocena mi je povedala, da sem prehitel prst na sprožilcu tega pilota največ za deset sekund.

O dogodku sem poročal v center zvez, javil sem sestrelitev enega in poškodbo drugega helikopterja. V trenutku, ko sem dobil potrditev obvestila, sem dobil najavo tretjega helikopterja iz smeri Litije. Takoj sem pripravil naslednjo raketo, vendar pa je helikopter le zaokrožil v velikem loku okoli UC-ja. Ker je letel zelo nizko, sem opazil le njegovo glavno eliso za kratek hip, v trenutku, ko se je dvignila nad vrhove dreves. Ta čas pa je bil prekratek za izstrelitev rakete.

V učnem centru pa je neposredno po sestrelitvi zavladala mrzlična aktivnost. Iz vasi je prispela enota za pehotno zaščito, začela pa se je evakuacija vojakov prve generacije. Pri tem je v veliki živčnosti prišlo do "odpiranja" skladišča z rafalom iz SAR-a, ki  je sprožil mehanizem obrambe zaščitne enote.
Ko sem gledal te fante, sem jih moral občudovati; vse skupaj pa je bilo bolj podobno prizoru iz vojaškega strokovnega filma kot resničnosti. Vrhunska izurjenost, ki so jo pokazali, me je malce presenetila, istočasno pa navdala s ponosom.

Okoli  devete  ure  zvečer, po končani evakuaciji, smo (ZO enota) skupaj z zaščitno enoto odšli proti  Ljubljani, sprva počasi, da bi  mi dali možnost, da v primeru napada iz zraka izstrelim raketo, ko pa je začelo deževati, pa z normalno potovalno hitrostjo. To noč smo prebili na Krekovem trgu v Ljubljani, stisnjeni kot sardine v majhnem prostoru, kjer smo spali v izmenah na nekaj ur.

Vse skupaj je bilo še vedno videti nekako neresnično, kot prizori iz filma. Tudi pozdravi, s katerimi so nas pospremili domačini, ko smo se peljali skozi Ig, so me spomnili na prizore iz partizanskih filmov sedemdesetih let. Vendar pa nas je bilo veliko, ki smo v noči s 27. na 28. junij dokončno odrasli in spoznali, da gre tokrat zares. Kljub napakam, ki so se pojavljale pri vodenju bojev po celi Sloveniji, smo zmagali, ker smo jih pač naredili mnogo manj kot JLA.

Naslednje jutro je prineslo nizek prelet dveh lovcev ravno v trenutku, ko sem se z novim poveljnikom pregovarjal o moji izbiri položaja. Po temu preletu je sicer popustil, vendar pa mi je le slabe pol ure po zasedbi položaja nanj pripeljal TV-ekipo.
Seveda sem moral položaj takoj zamenjati, čeprav je bil skoraj idealen za uporabo S-2M. Nov položaj, na Ljubljanskem gradu, pa je bil za strelca preveč izpostavljen in premalo pregleden (krošnje dreves), vendar pa moja opozorila odgovornim pri tem niso pomagala.

Dobil sem tudi nove ukaze, streljati le ob napadu ali tako, da letalo (helikopter) ne pade na naseljeno področje. Zato sem tudi "spustil" lovca MIG-21, ki je preletel center Ljubljane vzporedno z Gradom, ker sem ocenil, da bi padel v sam center Zaloga. Tega lovca bi iz takratnega položaja lahko sestrelil.

Naslednji dnevi so potekali med stalnimi alarmi, ki so me zbujali že zgodaj zjutraj ali ponoči. Trikrat je prišlo tudi do splošnega  alarma s sirenami, vendar pa so  Ljubljančani resno vzeli šele zadnjega, ko je lovsko letalo mig prebilo zvočni zid približno 300 m nad Ljubljano. Videl sem ga le za trenutek, potem so mi ga skrila drevesa.

Prek radijskih sprejemnikov smo na položajih spremljali potek vojne in političnih pogajanj. Seveda so bila poročila velikokrat tudi zelo čustveno obarvana, vplivala so na nas tako, da se je v nas začela zbujati krvoločnost, odločenost da se borimo do zadnjega  ipd., na srečo pa je bila disciplina dovolj močna, da ni bilo do ravnanj na lastno pest.
Položaj se je popravil, ko je štab RŠTO zamenjal "medijskega" poveljnika na Gradu, ki razen poziranja pred novinarji ni ničesar  ukrenil za organizacijo obrambe pred letalskimi napadi. Jedro organiziranja je sestavljala enota ZO-ja, ki je prišla iz  UC-ja na Igu, skupaj s poveljnikom zaščitne enote RŠTO.

Ko se je začel položaj umirjati, sem nekajkrat vodil kratke "osvežilne" tečaje za strelce, kjer se je tudi izvajala selekcija primernih ljudi. Orožja (raket) je bilo še vedno premalo za vse, zato so ga dobili v roke le tisti, za katere se je predvidevalo, da ga še vedno znajo in so ga pripravljeni uporabiti. Nekajkrat so mi tudi poslali ljudi v enoto na Gradu, vendar so jih še istega dne razporedili v druge enote po mestu ali na Brnik.

Nekaj dni pred koncem vojne smo zamenjali položaj, nova lokacija je bila na Ljubljanskem barju. Tu smo imeli tudi "srečanje" z  člani jugoslovanske vlade, ki so nas na višini kakih 25 m preleteli v helikopterju z miniaturno oznako RK (na tej majhni  razdalji  je bila komaj vidna - bila pa je nalepljena samo na bokih kabine). Vse skupaj bi bilo zaradi takratnega premirja precej bolj nedolžno, če ne bi nekaj minut pred tem dobili obvestila, da so iz tako označenega helikopterja na Vrhniki streljali in ranili starejšo žensko.

Stvari so se umirile. JLA se je obvezal, da se bo umaknil iz Slovenije v treh mesecih, kar je tudi storil. Vendar pa smo bili v enotah ZO-ja še vedno pripravljeni posredovati ob kakšni provokaciji ali napadu iz zraka.

Vsem, ki smo se najbolj izkazali v vojni in po njej, med moratorijem, so obljubljali tudi službo v novi slovenski vojski, predlagani smo bili za razna priznanja in napredovanja ipd. Čeprav sem se na koncu le zaposlil v TO-ju, pa je ostal v ustih grenak priokus. Odgovorni so me pošiljali prosit za službo k tistim, ki so med vojno stali na nasprotni strani. Medtem ko smo z orožjem v rokah stražili komaj priborjeno neodvisnost mlade države, so se vsi naši včerajšnji nasprotniki, ki so končno le dojeli, kam piha veter, veselo zaposlili v TO-ju. Seveda so se naše prošnje, podatki, predlogi za napredovanja ipd. zelo “radi” izgubljali in niso dosegli svojega naslova.

Po vojni (po prebitih sedmih mesecih na položajih) sem se s posredovanjem ljudi iz 510. UC-ja na Igu (in na četrto prošnjo) zaposlil v TO-ju. Bil sem večkrat odlikovan za vojne zasluge, tudi z državnim odlikovanjem.

Ko spremljam poskuse, da se na vse mogoče načine oblati ali skrije vse nas, ki smo ZMAGALI v tej, na srečo Slovenije, kratki vojni, mi je vse bolj jasno, da so se naši sovražniki iz leta 1991 samo potuhnili in vrinili v naše vrste, vojna pa še vedno ni končana, le metode in sredstva so se spremenile. Toda to je že druga zgodba (ki jo boste brali nekoč pozneje).

                                                                                                                                                                                      Raketka

Še pojasnilo:

Bojno ime Raketka sem dobil v 510. UC-ju na Igu, po prihodu na Ljubljanski grad pa sem srečal vsaj tri ljudi, ki so jih klicali Rambo. Od naslednjega dne dalje pa do konca so tako klicali samo še mene.

Izjemno malo ljudi pa pozna še eno dejstvo, za katerega sem ga tudi sam zvedel pozneje: JLA je po sestrelitvi helikopterja na Igu zaprl zračni prostor s prepovedjo poletov lastnega letalstva okoli Iga na vseh višinah, v krogu okoli 10 km okoli naselja (oz. UC). Tako lahko mirno trdimo, da je bil to prvi osvobojeni košček slovenskega neba v vojni 1991.

PS.:
Odlikovanja sem prejel za sestrelitev helikopterja, za ostala dejanja pa nihče, niti drugi vpleteni, niso bili nikoli niti pohvaljeni.

Izpostavljam primer vezista na Igu, saj bi brez dezinformacije JVL zmotilo (če ne kaj hujšega) proslavo osamosvojitve v Ljubljani dne 26.6.1991.

Drugi tak primer je opazovalec na stolpu na gradu (slika na naslovnici revije Obramba, junij 2001, letnik 33, št. 6), ki je, potem ko so se nadrejeni poskrili ob letalskem alarmu in se niso javljali na telefon, po mojem navodilu izstrelil opozorilni strel iz polavtomatske puške, ciljal je na letalo JVL Mig 21 in s tem prekinil serijo nizkih preletov ljubljanskega gradu; prejšnji prelet je uničil precej šip na zgradbi Metalke. Ali pa topničar na PL topu 20 mm (na večini slik iz gradu), ki se je javil na položaje kot prostovoljec, 10 dni po odsluženju vojaškega roka v JA.

Takih primerov ljudi, ki so za obrambo domovine postavili na kocko vse, sem med vojno videl še več. Pa tudi take, ki so doživeli psihični zlom in smo jih morali poslati domov.